Snežnik, dec. 2002
Z vseh strani mi trucajo, naj bom vsaj za praznike v svojem pisanju bolj resen in prizanesljiv do svoje okolice in naj ne dvigam prahu, kjer ni treba. Prav, ampak, o čem naj potem pišem, vas vprašam? O tem, da je naš Bistrc končno podoben pravemu mestu, odkar imamo semaforje zaradi prekopanih cest? Meni se prav dopade, da si medtem, ko čakam z avtom v vrsti na zeleno luč, lahko privoščim zamujeno jutranjo meditacijo. Veste, ni fajn kar zdirjati komaj prebujen od doma brez predhodne duševne priprave naravnost v trgovino, ker se človek v takšnem stanju lahko spusti v kakšno nepremišljeno investicijo, posebno še zdaj pred prazniki, ko mu trgovci ponujajo vse mogoče vabe v svojih izložbenih oknih.
Človek mora prej utrjevati svojo močno voljo proti tovrstnim skušnjavam, da jih zna premagovati. V teh razmerah bi bilo kar prav, če bi komunala, ali kdor že rije s stroji po pločnikih in cestah, malo zavlekel z delom tja čez praznike in bi tako preusmeril pozornost občanov iz izložb na semafor , kdaj se bo na njem končno prižgala zelena luč. Preveč smo se navadili dvosmernega prometa, kar na človeka vpliva destruktivno, saj ga navaja v miselnost, da njegovo gibanje nima določene smeri niti cilja zaradi propustnosti, v kateri izginja, posebno, če se nihče ne drži omejitve hitrosti. To bi lahko veljalo tudi za predpraznično trošenje denarja za nepotrebna darila.
Nič ne bi bilo narobe, če bi imeli semafor tudi na svojih takvinih in na kreditnih karticah, ki jih vneto požirajo blagajniške mašince in iz njih odtakajo gotovino na svoj račun. Nikoli se ne utegnemo vprašati, če nam je res treba vse tiste šare, ki jo nakupimo in koga bomo osrečili z njo, ker je zmeraj prepozno za tovrstno premišljevanja, ko je že opravljeno. V bistvu gre le za hlajenje naše potrošniške mrzlice, ki se nas drži cel december in se mora nekje izživeti. Veste, materializem ni posedovanje nekih presežnih količin dobrin, kot se skušamo prepričevati, ampak napačen odnos do njih. Današnja jara gospoda misli, da s tem razbremenjuje svojo slabo vest, ko skuša čim več tega pregrešnega mamona spraviti v obtok v obliki prazničnih daril. Ta zakleti krog obdarovanja ne seže do tistih, ki bi se jih v resnici veselili in jih bili predvsem - potrebni.
Človek mora prej utrjevati svojo močno voljo proti tovrstnim skušnjavam, da jih zna premagovati. V teh razmerah bi bilo kar prav, če bi komunala, ali kdor že rije s stroji po pločnikih in cestah, malo zavlekel z delom tja čez praznike in bi tako preusmeril pozornost občanov iz izložb na semafor , kdaj se bo na njem končno prižgala zelena luč. Preveč smo se navadili dvosmernega prometa, kar na človeka vpliva destruktivno, saj ga navaja v miselnost, da njegovo gibanje nima določene smeri niti cilja zaradi propustnosti, v kateri izginja, posebno, če se nihče ne drži omejitve hitrosti. To bi lahko veljalo tudi za predpraznično trošenje denarja za nepotrebna darila.
Nič ne bi bilo narobe, če bi imeli semafor tudi na svojih takvinih in na kreditnih karticah, ki jih vneto požirajo blagajniške mašince in iz njih odtakajo gotovino na svoj račun. Nikoli se ne utegnemo vprašati, če nam je res treba vse tiste šare, ki jo nakupimo in koga bomo osrečili z njo, ker je zmeraj prepozno za tovrstno premišljevanja, ko je že opravljeno. V bistvu gre le za hlajenje naše potrošniške mrzlice, ki se nas drži cel december in se mora nekje izživeti. Veste, materializem ni posedovanje nekih presežnih količin dobrin, kot se skušamo prepričevati, ampak napačen odnos do njih. Današnja jara gospoda misli, da s tem razbremenjuje svojo slabo vest, ko skuša čim več tega pregrešnega mamona spraviti v obtok v obliki prazničnih daril. Ta zakleti krog obdarovanja ne seže do tistih, ki bi se jih v resnici veselili in jih bili predvsem - potrebni.
Vem, da bo kdo skočil pokonci, da spet načenjam prepovedane teme ravno v prazničnih dneh. Ampak, saj vam ne mislim dajati nasvetov, kaj smete početi in koliko kupovati, ampak samo na glas razmišljam o tem prikritem družabnem terorizmu, ki se je v zadnjih letih zelo razmahnil z vdorom ameriške potrošniške miselnosti v naš prostor. Vprašujem se, kako so mulci toliko let pod komunizmom zdržali cel december samo z Dedkom Mrazom,
( Miklavž je bil itak v ilegali) zdaj pa jim ne zadoščajo niti trije mitološki liki skupaj, da bi nasitili njihov apetit po obdarovanju!? Je to notranji vzgib po ohranitvi izgubljajočih se vrednot, ali samo prebrisano trženje človeške dovzetnosti za tuje vplive? O tem ne bi razsojal. Brez simbolov in mitov ne moremo živeti in brez praznikov tudi ne, ker bi življenje postalo preveč enolično, vendar ne na račun poneumljanja s potrošniško obarvano mitologijo. Vsak človek vsaj enkrat na leto išče svojo 'dolino miru', kjer bi se rad otresel vsakdanjih bremen in drugih oblik organiziranega mučenja posameznika in se napil miru. Božični in novoletni prazniki bi lahko bili eno takšnih očiščujočih stanj, ko naj bi začeli teči svoj novi letni krog z zanosom in vedrino, da nekaj puščamo za sabo. Izrekamo in napišemo si neznansko količino želja naenkrat , za katere že vnaprej vemo, da so neuresničljive. Zakaj si jih ne bi rajši po malem privoščili skozi vse leto? Ste kdaj razmišljali o tem? S tem ne bi bile naše želje nič manjše, niti naša zavest ne bi bila prikrajšana za občutek, da se ne zmenimo za sočloveka. Dolina miru ne bo zaradi tega nič bolj odmaknjena iz našega dosega, če bi pogosteje zahajali vanjo. Veste, tudi teden se začenja vsakih sedem dni znova in celo dan, le da smo v svojem hitenju prezrli, da je to prastara oblika samoobnavljanja človeške narave. Naši predniki so to vedeli, zato se držali koledarja in obhajali praznike. Ni nam treba hoditi ravno v Tibet po notranji mir, ampak vsak dan samo nekaj korakov vase in nam bo zadoščalo za sproti.
Mir, to skoraj pozabljeno besedo je možno spet udomačiti tudi na domačih tleh skozi vse leto, če mu bomo znali narediti malo prostora v sebi. Sporočila praznikov nas prepričujejo o tem, da so namenjeni ravno temu, da se v njih izpraznimo in ne nosimo svojih bremen dalje, ker se nam bo življenje res zdelo nekega dne pretežko. Naj ne bosta ‘’sreča in zdravje,’’ ki si ju bomo v prihajajočih prazničnih dneh najpogosteje izrekali, le prazni vljudnostni besedi, ampak resna želja po duhovnem in telesnem blagostanju. Vse se namreč začenja pri besedi. Torej ravnajmo odgovorno z njo in ji vrnimo prvotno svetost, pa se bomo lažje sporazumevali. Karkoli boste počeli v teh prazničnih dneh, počnite s srcem. Nikar ne rinite s svojimi skrbmi v prihodnost, kajti vse pride in odide ob svojem času, ampak praznujte in si spočijte vsak v svoji dolini miru.
( Miklavž je bil itak v ilegali) zdaj pa jim ne zadoščajo niti trije mitološki liki skupaj, da bi nasitili njihov apetit po obdarovanju!? Je to notranji vzgib po ohranitvi izgubljajočih se vrednot, ali samo prebrisano trženje človeške dovzetnosti za tuje vplive? O tem ne bi razsojal. Brez simbolov in mitov ne moremo živeti in brez praznikov tudi ne, ker bi življenje postalo preveč enolično, vendar ne na račun poneumljanja s potrošniško obarvano mitologijo. Vsak človek vsaj enkrat na leto išče svojo 'dolino miru', kjer bi se rad otresel vsakdanjih bremen in drugih oblik organiziranega mučenja posameznika in se napil miru. Božični in novoletni prazniki bi lahko bili eno takšnih očiščujočih stanj, ko naj bi začeli teči svoj novi letni krog z zanosom in vedrino, da nekaj puščamo za sabo. Izrekamo in napišemo si neznansko količino želja naenkrat , za katere že vnaprej vemo, da so neuresničljive. Zakaj si jih ne bi rajši po malem privoščili skozi vse leto? Ste kdaj razmišljali o tem? S tem ne bi bile naše želje nič manjše, niti naša zavest ne bi bila prikrajšana za občutek, da se ne zmenimo za sočloveka. Dolina miru ne bo zaradi tega nič bolj odmaknjena iz našega dosega, če bi pogosteje zahajali vanjo. Veste, tudi teden se začenja vsakih sedem dni znova in celo dan, le da smo v svojem hitenju prezrli, da je to prastara oblika samoobnavljanja človeške narave. Naši predniki so to vedeli, zato se držali koledarja in obhajali praznike. Ni nam treba hoditi ravno v Tibet po notranji mir, ampak vsak dan samo nekaj korakov vase in nam bo zadoščalo za sproti.
Mir, to skoraj pozabljeno besedo je možno spet udomačiti tudi na domačih tleh skozi vse leto, če mu bomo znali narediti malo prostora v sebi. Sporočila praznikov nas prepričujejo o tem, da so namenjeni ravno temu, da se v njih izpraznimo in ne nosimo svojih bremen dalje, ker se nam bo življenje res zdelo nekega dne pretežko. Naj ne bosta ‘’sreča in zdravje,’’ ki si ju bomo v prihajajočih prazničnih dneh najpogosteje izrekali, le prazni vljudnostni besedi, ampak resna želja po duhovnem in telesnem blagostanju. Vse se namreč začenja pri besedi. Torej ravnajmo odgovorno z njo in ji vrnimo prvotno svetost, pa se bomo lažje sporazumevali. Karkoli boste počeli v teh prazničnih dneh, počnite s srcem. Nikar ne rinite s svojimi skrbmi v prihodnost, kajti vse pride in odide ob svojem času, ampak praznujte in si spočijte vsak v svoji dolini miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar