OBRAČUN

ena mojih literarnih pripovedi na pustne teme iz časov mojega otroštva

Tisto leto se je prebivalcem Koritnice zdelo, da nikoli ne bo pomladi. Bližal se je pust, a nebo nad njimi se je odelo v brezbarvno sivino, tako, kot njihovi naveličani pogledi, ki so na njem zaman iskali oblake. Samo burja je skoraj ves čas vlekla iznad Tabra in kodrala premražene krošnje Matjacovih smrek, ki so se grozeče pripogibale nad Koritnico. Ljudje so se zapirali v svoja bivališča in s strahom pogledovali skozi zamrznjena okna, kaj jim bo prinesel naslednji dan. Nič omembe vrednega se ni zgodilo ne tistega, ne naslednjega dne. Le mraz je rezal v šipe vedno nove ledene rože.
Jakob se je na pustni torek zjutraj ravno dobro vstopil pred svojo hišo, da bi se kot vsako jutro razgledal po vremenu, ko je mimo prineslo Miškovko.
»Jezus, kaj bo z nami!?« je zapela proti njemu že od daleč in se ustavila ob Jakobu: »Gotovo bo konec sveta. Samo poglej to večno enako vreme. Zima in zima. Saj ne bo nikoli več pomladi. Vse ujema s tistimi prerokovanji, menda tudi iz Fatime, da pridejo čudna znamenja z neba in kazni nad nas!«
»Kaj trapiš, ženska!« se je obregnil Jakob, ker ga je ravno zmotila pri pomembnem opravilu. »Saj vendar vidiš, da je tam zgoraj še vedno vse lepo na svojem mestu in da je sonce vsak dan višje na nebu. Kaj hočeš še imeti? Da ti bo pozimi trava pognala pod ritjo ali kaj? Počakaj vendar. Vse ima svoj čas pod soncem. Tudi letos pomlad pride, kakor vsako leto!«
»Nevernik!« je zgroženo vzkliknila Miškovka. »Niti strah te ni. Pa bi te moralo biti. Vsi se bojimo, kaj bo. Le ti si tako brezskrben. Svetnik!!«
»Zakaj pa bi se moral bati?« se je začudil in se delal, ko da zadnje žaljive opazke ni slišal.
»Nič nisem bolj grešen od tebe, koza neumna in od ostalih Koritničanov, ki se jim je od samega posedanja in opravljanja podobno kot tebi v glavi zmotalo! Na zrak bi šli, pa bi vam iz njih zvešale tiste jehovske prerokbe!« se ni mogel več krotiti.
»Nikdar nisi bil z nami in tudi zdaj goniš svojo, kot zmeraj!« je siknila kot pohojena kača proti njemu in se jezna odmajala naprej. Jakobu je postalo nekam nelagodno pri duši.
»Kaj se spravljajo nadme za vsako stvar, ki se ne zgodi po njihovih pričakovanjih? Zdaj bodo še rekli, da sem kriv te neskončne zime in tega neznosnega čakanja na pomlad!«
Jezno je zaloputnil parton za sabo in ga tudi zaklenil. Bil je namreč sam doma, ker še ni bilo Štefana iz šole, žena Katarina pa je prihajala z dela v tem času leta komaj malo pred mrakom. Brezvoljno je obsedel za mizo in uprl obraz v svoje zdelane dlani. Tiste besede, ki mu jih je maloprej natresla Miškovka, so še vedno odmevale po njegovi notranjosti kot nevidni plaz, ki se je sprožil nad njim in zdaj grozi, da ga bo odnesel s sabo. Ni mogel razumeti, zakaj ravno on stoji na tem nevarnem plazišču kot skrivno izbrana žrtev. Iz tega morečega razmišljanja so ga zmotili nerazločni moški glasovi zunaj na dvorišču. Potihoma je odklenil parton in previdno pokukal ven. Imel je kaj videti. V njegovem gnojnem košu, ki ga je imel poveznjenega pred štalo, so se namreč gnetli vsi koritniški fantje. Več kot deset jih je bilo. Ker niso mogli vsi vanj, jih je nekaj stalo poleg njega.
»No ja, kaj, pust je, pa se dogovarjajo za popoldanski obhod vasi!« se je polglasno tolažil Jakob, a vseeno mu je bilo nekam nelagodno pri duši, ko jih je gledal, kako objestno stojijo na njegovih tleh in se nekam sovražno vedejo.
» …In če so si izbrali ravno moj koš, ni to nič posebnega. Je pač priložen kraj za takšna shajanja,« je končal svoje modrovanje in se potuhnil nazaj v vežo. Vseeno je iz previdnosti spet zaklenil vrata in smuknil skozi hram v lopo in iz nje na senik po lesenih stopnicah, da bi skrit poslušal, kaj si imajo tako pomembnega povedati. Za vsak slučaj je vzel sabo še pripravno krepelce. Tako se je počutil bolj varnega in manj samega.
»Zdaj ga ni ven, ko smo vsi skupaj, da bi se pomenili, kot je treba med možmi!« se je junačil Matjonov Frane ter hlastno izpil nekaj požirkov vina iz majhnega pletenega flaškona, ki ga je držal v roki..
»Samo, kadar sem sam, se spravi nadme, če mi krava samo za trenutek zaide na njegovo njivo!« je še kar naprej besedičil.
Pogledal je okoli sebe, kakšen vtis je naredil na svoje pajdaše.
»Zdaj naj pride sem, če si upa, mu bomo pokazali, kaj naredimo s takšnimi, kot je on!« je še glasneje izzival in se prezirljivo obrnil proti Boltarjevemu partonu.
»Coprnik! Ja, coprnik!« je zatulil in spet potegnil flaškon k ustom. Vsa druščina je planila v silovit krohot in pritrjevanje.
Jakoba Boltarja je ob teh besedah mrzlo spreletelo po hrbtu. Zgrabila ga je jeza da bi stopil dol in jih nasul tistemu smrkavcu tam spodaj nekaj okoli ušes za njegovo predrzno in krivično govorjenje, a se ni mogel premakniti. Kot bi ga nevidna roka pripela k zidu. Samo trdneje je stisnil krepelo, da ga je zabolela roka.
»Toliko jih je!« je pomislil, »ne bi se dobro končalo, čeprav bi se poskušal z njimi miroljubno pogovarjati. Posebej še zame ne, ker sem sam. Pa še pripiti so povrhu. V takšnem stanju so vsega zmožni in nič kaj pripravni za pogovor. Ne, bolje, da mirujem!«
»Ni ga ven in ga tudi ne bo, ker se nas boji, coprnik,« je spet izzivalno zapel ob bučnem navijanju tokrat Repnikov Lojze, ki se je kar sam priglasil k temu javnemu procesu proti Jakobu. »Zdaj se vidi, da ga res ni nič v hlačah. Pa smo mislili, da je res takšen, kot se dela!«
Ni utegnil končati svojega modrovanja, ker je ob teh besedah Jakoba kar odneslo s senika po stopnicah v lopo. Pozabil je na strah in na previdnost. Spotoma je s krepelom povzročal tolikšen ropot po njih, ko da se streha podira.
»Takoj bom tam, barabe!« je vmes jezno zakričal, ne meneč se za to, kaj ga čaka zunaj. Takšna silna jeza ga je bila obšla, da se ni več obvladal.
»Bežimo!« so preplašeno zavpili oni zunaj skoraj v en glas in v hipu pozabili na svoje junaštvo. Ko je Jakob s truščem odprl vrata svoje lope, se je ravno zadnji koritniški srboritež pobiral s tal. V splošni zmedi so bili namreč prevrnili gnojni koš, v katerem so zborovali, da bi lažje ušli in popadali po tleh. Jakob ni mogel verjeti svojim očem. Stal je sredi borjača kakor Martin Krpan s tisto svojo gorjačo v rokah in osuplo gledal bežečo fantovsko vojsko, ki se je ustavila šele pri Luknjarjevem mostičku, kakšnih sto metrov nižje.
»Ti bomo že pokazali, ko se spet srečamo. Nam boš že prišel v roke in to kmalu!«
je poskušal oprati pravkar prestalo sramoto Lakotnikov Viktor, ki se je bil pririnil v ospredje in se iz tiste varne razdalje, ki jih je ločevala, drznil zagroziti Jakobu z dvignjeno pestjo.
Jakoba so noge kar same odnesle v njihovo smer, ko da res misli uresničiti svojo namero. Fantalini pa niso čakali, kaj bo naredil, ampak so jo spet ucvrli v dir z Viktorjem vred vse do ovinka in potem naravnost v gostilno. Jakob se je počasi vrnil v hišo, odložil krepelo za vrati in jih ponovno zaklenil.
Enkrat popoldne se je od tam doli oglasila harmonika in pijano vriskanje, ki se je vse bolj približevalo. Fantje so se bili končno le počasi odpravljali na svoj pustni obhod po vasi. Zganjali so tak trušč, da je Jakoba resno zaskrbelo.
»Kaj naj naredim, če bodo nasilni in skušali ta stari običaj izrabiti za obračun z mano kar v lastni hiši?«, je glasno razmišljal. Pa še pijani so in našemljeni povrhu, tako, da jih niti ne prepoznam. Nihče od sosedov ne bi s prstom mignil, če bi se spravili nadme! Bolje, da se potuhnem . Ne grem v drugo izzivati sreče. Dovolj je bilo za danes!«
Njihova bojna predhodnica je medtem obotavljaje pristala na mostičku in čakala glavnino, ki se je neubrano pomikala za njimi. Ko so se končno le sešli, so se vodje nekaj pomenkovali med seboj . Jakob se je začel potiti, ko je izza okna skrivaj opazoval naraščajočo pisano množico, ki ni nič dobrega obetala. Bil je pripravljen na vse. Celo na javno poniževanje. Skoraj mračilo se je že, a oni so se pomikali od hiše do hiše v raztrganih gručah in se ponovno vračali na mostiček, kot v začaranem krogu, čakajoč, da jih morda Jakob v svoji neprevidnosti znova napade, ali pa povabi v hišo. Nič takega se ni zgodilo. Oglušel je za njihove zbadljivke in poglede, ki so ga zaman iskali, da bi stresli svojo jezo nad njim ter tako oprali jutranjo sramoto.
»Gremo!« je od nekje padlo odločno povelje, ki je razgibalo trumo, da se je strnila in podala na pot iz Koritnice..
»Naj ostane celo leto sramota na hiši, ki ne sprejema pustnih šem!« je zavpil neko od zadnjih odhajajočih in jo urno pobral za ostalimi.
»Kakšna sramota neki, ampak sreča, vam rečem in to za vse, kajti lahko bi se slabo izteklo. Vsaj zdaj jih, hvala Bogu pamet ni zapustila!«, je olajšano vzkliknil Jakob.
Vse leto so se fantalini izogibali srečevanja z njim, ker tistega neslavnega bega na pustni dan enostavno ni bilo mogoče več izbrisati iz spomina. Jakob je bil nesporni moralni zmagovalec, kljub vsem njihovim prizadevanjem, da bi javno mnenje obrnili proti njemu. Nobeno izgovarjanje, da je šlo le za pustne norčije, ni moglo omajati njegove samozavesti in ugleda, kaj šele oprati njihove sramote, da so bežali pred enim samim človekom.
Jakob se je zavedal, da njegovo zmagoslavje ne bo trajalo dlje, kot do prihodnjega pusta, ko bo gotovo prisiljen ponovno z njimi meriti moči, če ne ravno v fizičnem, pa v moralnem smislu. Da ne bi šel v boj nepripravljen, si je davno prej skoval načrt, kako jih primerno sprejeti. Na svoji sušilnici za meso je imel dve veliki žaltavi salami, ki ju je hranil nalašč za njihovo prihodnje pustno obdarovanje.
»To bo ta pravo darilo zanje, zdaj imajo ravno pravi okus!«, se je zadovoljno hahljal, ko si jih je zadnjič na pustno jutro ogledoval.
Popoldne se je pred njegovo hišo ustavila karnevalska povorka. Seveda je bil Jakob spet ob oknu in pozorno opazoval njihove namere, če bi morebiti iskali zdraho. Pa je niso, kajti po kratkem posvetu se je iz fantovske gruče odlepila čokata postava Matjacovega Ivana, ki se je negotovo podala proti Boltarjevemu partonu. Jakob mu je planil naproti in tako hitro odprl vrata, da je onega kar potegnilo v vežo, ko je hotel prijeti za kljuko, ki je ni bilo na svojem mestu. Množica na mostu je obnemela.
»Stric!… poslali so me…saj veste, če bi smeli…no, priti v vašo hišo!,« je naposled le izjecljal njihovo sporočilo in se plaho oziral enkrat v Jakoba, ki je stal pred njim, drugič pa nazaj k svojim pajdašem, ki so vlekli na ušesa vsako njuno besedo in nestrpno čakali na odgovor. Jakobu je zaigral na obrazu zagoneten nasmeh. Skušal je ujeti čim bolj resen ton v svojemu glasu :
»No ja, naj bo zaradi tebe in še nekaterih domačih fantov! Kaj bi kuhali zamero zaradi lanskih besed. Pozabimo, pa bo! Pridite! «, jih je povabil za sabo v vežo. Oglasila se je harmonika in vriskanje, ki je kmalu napolnilo Boltarjevo hišo z zakrinkanimi gosti. Ko so odplesali svoj obredni ples, so pobiralci odložili velik pleten flaškon in še večjo košaro sredi kuhinje. Starešina se je vstopil prednje, povlekel izpod pazduhe zamaščen zvezek in oslinil svinčnik na svojih pomodrelih ustnicah.
»Če bi nam hoteli tudi kaj darovati! « je dejal ponižno. »Saj veste, tak je običaj. Bomo tudi zapisali!«
»Seveda, seveda!«, je pohitel Jakob in se spomnil tistih žaltavih klobas, ki jih hrani nalašč zanje.
»Takoj vam Katarina nekaj prinese!, « je dejal nenavadno uslužno. » Jaz pa skočim še po vino, da ne boste suhega jedli!«
»Kako ste vi dobri, stric!«, je presenečeno vzkliknil starešina, ko je ugledal tisti dve veliki žaltavi klobasi, ki sta se zahrbtno svetlikali v Katarininih rokah.
»Tako dobrega človeka ni v vsej vasi. Prisežem!« je hlipnil in se nevarno zamajal proti Jakobu.
»Že prav!, « je zamrmral in ga skušal nazaj naravnati v pokončno držo.
»Ni me treba toliko hvaliti, ker bom res začel misliti, da sem najboljši Koritničan!«
Starešina je medtem od nekje staknil kozarec, ki so mu ga seveda takoj napolnili s kalnim vinom, ki so ga imeli v flaškonu. .
»Pijte z nami, Boltar, na srečo in dobro letino. Pa na naše prijateljstvo!«, je hripavo zavreščal vanj.
»Saj veste, da ne pijem!,« se je branil Jakob njegovih vsiljivih rok, ki so mu rinile kozarec v usta.
»Dajte, dajte, samo kapljo!« so navijali ostali, ki so prisostvovali temu čudnemu obredu. » Samo, da se dotakne vina pa je premirje sklenjeno in potrjeno. Drugače mu ne verjamemo, da misli zares…Lahko se premisli!«
»Naj bo,« je naposled popustil njihovemu hrupnemu pritiskanju in res srknil požirek vina iz ponujenega kozarca.
Vsa druščina si je ob tej njegovi spravljivi potezi glasno oddahnila..
»Zdaj lahko gremo!!«, je veselo zaukazal starešina in se spet rokoval z Boltarjem, kot da preverja, če je vse res, kar se je pravkar zgodilo med njimi. Ta se je držal resno in slovesno. Nobena mišica na njegovem obrazu se ni premaknila, s katero bi izdal, da komaj zadržuje smeh. Do konca mu je uspelo odigrati svojo vlogo.
»Hvala lepa še enkrat za vse, kar ste nam darovali, posebno za klobase. Bog vam daj zdravja in dobro letino!!«, so kričali drug čez drugega proti njemu..
Nosači so pograbili košaro in flaškon ter odvriskali na borjač. Tam se je oglasila še harmonika in zateglo petje, ki je naznanilo Koritničanom, da je premirje končno le sklenjeno.
Jakob je stal na pragu in gledal za njimi, ko so odhajali. Na njegovem obrazu je žarel nasmeh. Pa ne zaradi sonca, ki je pravkar zahajalo nad Koritnico, ampak zaradi misli na tiste žaltave klobase, ki so pripomogle k temu, da je v njej vsaj za nekaj časa spet zavladal mir…

STARI OBIČAJI IN RAZVADE

Snežnik, april 2007

Ko bomo ukinili še administrativne meje z našimi zahodnimi in severnimi sosedi, bomo povsem odprli naš prostor, v katerega poleg svobodnega pretoka ljudi in blaga že priteka tudi kulturna globalizacija, ki med drugim prinaša poenotenje tako v oblačenju, obnašanju, prehranjevanju, kot uporabljanju istega (praviloma tujega) jezika pri sporazumevanju z in med tujci, kar dolgoročno vodi k zlitju nacionalnih kultur na širšem evropskem prostoru. 
S tem pa se Slovenci že vso svojo zgodovino otepamo in upajmo, da bomo tudi v novih razmerah uspešno branili in ohranili svojo identiteto. Že večkrat so nam v preteklosti zvonili, pa nas še ni pobralo! No, tudi ljudskih običajev ne, čeprav je izgledalo, da res jemljejo konec, ko se je mularija skoraj povsem nehala zanimati za življenje okoli sebe in zavračala vse, kar je prihajalo iz sveta odraslih. Ko je privlačnost globalizacijskih glasbenih vplivov in njihovih zvezd popustila, so postali manj alergični na vse tisto, kar diši po folklori. Vanjo pa ne spadajo samo narodne noše in plesi, ampak vse, kar počnemo ob raznih pomembnih dogodkih kot so ljudski in verski prazniki, družinska slavja, poroke ter slovo od pokojnih. Torej ne gre za odslužen nakit, s katerim bi radi postali podobni nečemu, kar nismo več, ampak obratno, da z njim poudarimo tisto, kar smo. Se pa normalno naši običaji spreminjajo in prilagajajo času, v katerega so presajeni, ker le tako preživijo. Žal pa se tu zadeva rada sprevrže v svoje nasprotje, da včasih namesto žlahtne vsebine izročila prenesemo naprej razvade, ki so se prilepile nanje. Ena takšnih lepljenk so gotovo pustni običaji, za katere njegovi protagonisti radi poudarjajo, da so predkrščanskega izvora. Saj tudi so, ker jih krščanstvo ni vpeljalo, ampak kot še nekaj drugih staroselskih običajev le posvojilo in povezalo s kakim svetniškim likom in je stvar tekla naprej.

Našemu narodu je pust očitno zelo pri srcu, ker tedaj lahko za nekaj dni zamenja svoj obraz z masko in počne za njo, kar prej ne more. To je dobro za prezračevanje duše, ni pa za sokrajane če recimo na račun izročila, ne bom ravno rekel terja, ampak od njih pričakuje nekakšno denarno nadomestilo za svoje ''pustne obrede,'' se pravi izganjanje zlih duhov iz zemlje in željo po dobri letini. 
Vsaj v naših krajih je ''pobiranje'' darov po hišah razmeroma mlada navada, ali bolje rečeno pustna razvada, ki naj bi se po ustnem izročilu vtihotapila v ta običaj enkrat v začetku prejšnjega stoletja, ko je ljudi pestila revščina in so si na ta način zagotovili surovine (krofe, jajca, mast, klobase, vino) za večerno pustno pojedino in zabavo. To samo po sebi ni nič narobe, ker je ljudi vzpodbujalo k solidarnosti in tudi družabnosti, saj so bili po končanem obhodu vsi, ki so kaj prispevali, povabljeni na skupno vaško zabavo. Danes so te skoraj nemogoče že zaradi diete, ki jo ima veliko ljudi, pa tudi iz drugih razlogov, ki jih težko spravijo skupaj, zato je pobiranje darov le še ritual, ki služi sam sebi, ker nimajo potem kam z njimi, zato raje vidijo denar kot jajca. To bi človek še nekako preskočil, če odraslih pri tem ne bi pridno posnemali otroci, ki jemljejo to za glavno nalogo pustnega običaja, kar seveda ni v prid ne običaju, ne njihovi vzgoji, če nekaj, kar bi morali početi iz veselja, začnejo gledati skozi vir zaslužka in trženja. 
Vsaka pripomba na ta račun naleti na ugovor, da so pač otroci in jim je treba spregledati tako obnašanje. Se strinjam, vendar dolgoročno gledano taka potuha vodi k prenosu te razvade na potomce. Na srečo je po naši deželi vsako leto več pustnih karnevalov, ki privabijo vse več maškar skupaj, kar bo morda ublažilo vpliv vdora potrošniške miselnosti tudi v ta sicer lep slovenski običaj, ki ga nobena oblast v zgodovini ni mogla izkoreniniti iz zavesti našega človeka, zato je prav, da ga negujemo še naprej, seveda v skladu s pravim izročilom.

MIR LJUDEM NA ZEMLJI IN POD NJO 2. verzija

MIR LJUDEM NA ZEMLJI IN POD NJO 2. verzija

Dragi bralci, skoraj ne vem, kaj bi vam lahko še novega napisal na temo prazniki, ker se mi zdi, da se začenjam - tako kot oni - tudi jaz ponavljati. Se pa ob tem tolažim, da je kljub temu že v samem ponavljanju neka pomembna razlika, ker nas čas in prazniki ne zalotijo na isti točki poti, kjer smo bili pred enim letom, zato že zaradi tega ne moremo reči, da je vse povsem enako. To, ki se pravkar izteka, je v marsičem obrnilo na glavo naša pričakovanja o mirnem in lagodnem življenju v prihodnosti ter odprlo veliko vprašanj, na katere do zdaj še nimamo odgovora - kako in kam naj človeštvo zastavi svojo pot za naprej, da bomo preživeli. Podnebne spremembe so samo eden od grozečih oblakov na našem obzorju; enako recesija, ki je globlja in bo trajala dlje, kot se je predvidevalo. Še usodnejše od obojega je za nas lahko splošno ''hlapenje'' vrednot, ki se jih ne da tako kmalu spet ''sestaviti'', ko enkrat razpadejo (traja najmanj dve generaciji).

Tu se strinjam z zagovorniki družine, da je treba to osnovno družbeno celico zavarovati pred razdiralnimi vplivi, ki jim je izpostavljena, in jo prilagoditi novim razmeram; nekateri pa bi radi poleg nje odpravili še zapore ter ostale ''nadležne'' institucije, češ da so to preživete družbene forme, ki samo še dodatno omejujejo človekovo osebno svobodo, namesto da bi jo varovale. Ob tem nevede ali pa namerno pozabljajo povedati, da je naša osebna svoboda pogojena s spoštovanjem pravic sočloveka, s katerim živimo ali pa kako drugače prihajamo z njim v stik; to pa v sinajskih božjih zapovedih ni naključno postavljeno kot protiutež našemu samoljubju, ki samo po sebi ni nič slabega, dokler ne ''prevaga,'' oziroma poseže v pravice drugega. Tu pa ni kam eksperimentirati z naravnimi, se pravi božje določenimi pravili obnašanja, po katerih je moja osebna svoboda v premem sorazmerju z mojo ljubeznijo do bližnjega, kar drugače povedano pomeni, da toliko, ko spoštujem njegovo osebno dostojanstvo in pravice, toliko mero jih smem od njega zase zahtevati oziroma pričakovati. To je zdrav temelj za trdno medsebojno družbeno sožitje, o katerem veliko govorimo, a bolj malo naredimo, da bi zaživelo.

Prazniki so lepa priložnost, da vadimo te skoraj pozabljene veščine, kot je na primer prijaznost. Pa ne tista prisiljena, ki si jo nadevamo kot masko za dnevno uporabo, ampak taka, ki prihaja iz resnične notranje želje po medsebojnem razumevanju in sožitju! Za to ni treba ravno komu ''skakati v lonec'' ali okoli vratu, kar nam ob grozečem valu prašičje gripe za letošnje praznike itak odsvetujejo; zadošča že pritrdilen gib glave ali prijazen zamah roke ob naključnem videnju na vratih ali onstran ceste in že bo tako nagovorjeni zagotovo razumel našo dobro namero, kot se tudi nalezel vedrine, ki je v teh mrakobnih časih še kako dobrodošla. In nikar ne ''postrelite'' vseh lepih želja že v prazničnih dneh, kot to počno s petardami in ognjemeti, ampak jih shranite nekaj za tiste navadne dneve, ki jim sledijo in znajo biti še kako turobno pusti in dolgi.

Podobno vam priporočam glede duševne energije: ne razmetavajte je za nekoristno ubadanje s skrbmi, kaj bo čez nekaj mesecev, ampak jo hranite za plezanje iz tekočih težav, kjer človek nikoli ne more vnaprej predvideti, koliko jih bo in koliko napora ga bo to stalo. Varčevanje z osebno energijo je vsekakor na mestu; lotevajmo se tistega, kar je na vrsti, in mu namenimo samo toliko pozornosti in energije, kot je potrebno, sicer se nam lahko zgodi, da bomo sredi naslednjega klanca omagali. Verjemite, da pride vse ob svojem času.

Naj bo sreča vaš vsakdanji spremljevalec skozi vse prihodnje leto, tako kot nasmeh, ki ga vsaj enkrat dnevno vadite!

Pa srečno do naslednjega klepeta!