STARI OBIČAJI IN RAZVADE

Snežnik, april 2007

Ko bomo ukinili še administrativne meje z našimi zahodnimi in severnimi sosedi, bomo povsem odprli naš prostor, v katerega poleg svobodnega pretoka ljudi in blaga že priteka tudi kulturna globalizacija, ki med drugim prinaša poenotenje tako v oblačenju, obnašanju, prehranjevanju, kot uporabljanju istega (praviloma tujega) jezika pri sporazumevanju z in med tujci, kar dolgoročno vodi k zlitju nacionalnih kultur na širšem evropskem prostoru. 
S tem pa se Slovenci že vso svojo zgodovino otepamo in upajmo, da bomo tudi v novih razmerah uspešno branili in ohranili svojo identiteto. Že večkrat so nam v preteklosti zvonili, pa nas še ni pobralo! No, tudi ljudskih običajev ne, čeprav je izgledalo, da res jemljejo konec, ko se je mularija skoraj povsem nehala zanimati za življenje okoli sebe in zavračala vse, kar je prihajalo iz sveta odraslih. Ko je privlačnost globalizacijskih glasbenih vplivov in njihovih zvezd popustila, so postali manj alergični na vse tisto, kar diši po folklori. Vanjo pa ne spadajo samo narodne noše in plesi, ampak vse, kar počnemo ob raznih pomembnih dogodkih kot so ljudski in verski prazniki, družinska slavja, poroke ter slovo od pokojnih. Torej ne gre za odslužen nakit, s katerim bi radi postali podobni nečemu, kar nismo več, ampak obratno, da z njim poudarimo tisto, kar smo. Se pa normalno naši običaji spreminjajo in prilagajajo času, v katerega so presajeni, ker le tako preživijo. Žal pa se tu zadeva rada sprevrže v svoje nasprotje, da včasih namesto žlahtne vsebine izročila prenesemo naprej razvade, ki so se prilepile nanje. Ena takšnih lepljenk so gotovo pustni običaji, za katere njegovi protagonisti radi poudarjajo, da so predkrščanskega izvora. Saj tudi so, ker jih krščanstvo ni vpeljalo, ampak kot še nekaj drugih staroselskih običajev le posvojilo in povezalo s kakim svetniškim likom in je stvar tekla naprej.

Našemu narodu je pust očitno zelo pri srcu, ker tedaj lahko za nekaj dni zamenja svoj obraz z masko in počne za njo, kar prej ne more. To je dobro za prezračevanje duše, ni pa za sokrajane če recimo na račun izročila, ne bom ravno rekel terja, ampak od njih pričakuje nekakšno denarno nadomestilo za svoje ''pustne obrede,'' se pravi izganjanje zlih duhov iz zemlje in željo po dobri letini. 
Vsaj v naših krajih je ''pobiranje'' darov po hišah razmeroma mlada navada, ali bolje rečeno pustna razvada, ki naj bi se po ustnem izročilu vtihotapila v ta običaj enkrat v začetku prejšnjega stoletja, ko je ljudi pestila revščina in so si na ta način zagotovili surovine (krofe, jajca, mast, klobase, vino) za večerno pustno pojedino in zabavo. To samo po sebi ni nič narobe, ker je ljudi vzpodbujalo k solidarnosti in tudi družabnosti, saj so bili po končanem obhodu vsi, ki so kaj prispevali, povabljeni na skupno vaško zabavo. Danes so te skoraj nemogoče že zaradi diete, ki jo ima veliko ljudi, pa tudi iz drugih razlogov, ki jih težko spravijo skupaj, zato je pobiranje darov le še ritual, ki služi sam sebi, ker nimajo potem kam z njimi, zato raje vidijo denar kot jajca. To bi človek še nekako preskočil, če odraslih pri tem ne bi pridno posnemali otroci, ki jemljejo to za glavno nalogo pustnega običaja, kar seveda ni v prid ne običaju, ne njihovi vzgoji, če nekaj, kar bi morali početi iz veselja, začnejo gledati skozi vir zaslužka in trženja. 
Vsaka pripomba na ta račun naleti na ugovor, da so pač otroci in jim je treba spregledati tako obnašanje. Se strinjam, vendar dolgoročno gledano taka potuha vodi k prenosu te razvade na potomce. Na srečo je po naši deželi vsako leto več pustnih karnevalov, ki privabijo vse več maškar skupaj, kar bo morda ublažilo vpliv vdora potrošniške miselnosti tudi v ta sicer lep slovenski običaj, ki ga nobena oblast v zgodovini ni mogla izkoreniniti iz zavesti našega človeka, zato je prav, da ga negujemo še naprej, seveda v skladu s pravim izročilom.