ŠOPEK
Z NADJINE GREDICE
.
Moja
pesem
trka
na srce,
hrepenenje
vabi,
da
se pesem rodi
i.
Glede
na kar zajetno število novih pesmi od izida Nadjine prve pesniške
zbirke
Podarim vam pesem pred petimi leti, je navdih očitno zelo
pogosto trkal na vrata
njenega srca. Njene pesmi so kot velika pisana
cvetna gredica, ki jo vsa ta leta
skrbno neguje in tudi dopolnjuje.
Med najinimi sicer redkimi, a globoko
doživetimi osebnimi srečanji
me je vodila na dolge ''sprehode'' po svojem
pesniškem svetu, ki je
globoko prežet z duhovnostjo. Iz njenih pesmi veje
odrešenjska
vedrina. V pesmi Za kaj živim, ki predstavlja njen ''jesenski''
življenjski motto pravi:
V
zorenju svojega življenja
nosim
v srcu upanje, veselje.
Molitev
privre iz duše,
hrepenenje
srca
se
v pesmi rodi.
Niso
pa ji tuja nobena človeška razpoloženja in občutja. Tudi tista iz
senčne
strani srca. Pride dan, ko si preprosto prizna:
Danes
je dan
ko
srce boli.
Človek
počuti se sam,
čeprav
si med množico ljudi.
Ta
bivanjska osamljenost se pojavlja pri njej po odhodu njenega
dolgoletnega
življenjskega sopotnika Tonija, ki mu je posvetila
veliko svojih pesmi. V eni od
njih potoži:
Iščem
te, ko pomlad se budi.
Iščem
te, ko jutro odpira oči.
Iščem
te
v
kapljah dežja,
zvezdah neba,
povsod
si ostal
le
v spominu.
Zase
pa v pesmi Moj čas ugotavlja:
Moj
čas zori v klas,
modrost,
ki nosi jo starost.
A
ob pogledu na razraščajoče se nasilje in človeško pogoltnost, ki
rojeva vedno
nove in nove krivice ter izkoriščanje sočloveka, jo
obide globoka žalost in želja
po pobegu s tega sveta:
Pobegnem
tja,
kjer
se čas ustavi,
sonce
ne zaide,
pomlad
v cvetju žari.
Kje
je ta raj?
Tam
nad zvezdami.
...Pobegnem
tja,
ne
želim več nazaj
v
laži, prevare.
Zbudim
se.
Še
sem tu.
V
času obiska resne bolezni in z njo slutnje resničnega odhoda, pa se
ji rodi
pesem Potovanje.
V
njej je tudi obljuba vrnitve:
Kmalu
odpotujem
tja
daleč,
kjer
spijo sanje;
...Lepo
je bilo živeti.
Vse
sem postorila.
Moram
na pot!
S
pomladjo se bom vrnila.
Čakanje
na to potovanje jo pogosto utruja in že skoraj negoduje nad božjim
zamujanjem z vabilom nanj:
Utrujena
sem
od
hitenja tega sveta.
Želim
si Tvojega miru
in
počitka, Gospod!
Pridi,
ne mudi se,
želim
si domov.
Z
večerno zarjo
v
večni dom!
V
pesmi Pot skozi čas nam ponuja nekaj uporabnih nasvetov za potovanje
po
tem svetu:
Ko
hodiš skozi svoj čas,
pojdi
do konca poti.
Spomladi
do prve cvetlice,
poleti
do zrele pšenice,
pozimi
do snežne beline.
Nadja
je v svojih pesmih res obhodila skoraj vse teme pesniškega
snovanja.
Želim jim uspešno pot med bralce, njej pa, da bi ostala še naprej tako občutljiva
in odzivna na dogajanje okoli sebe, kot je bila do zdaj.
Pesniški navdih je nedvomno božji dar in velik blagoslov za okolje, v katerem je
vzniknil. Nadja ga s pridom uporablja za širjenje upanja in vedrine v zamračeni
sodobni čas in človeka v njem. Obojega mu, vključno z veseljem do življenja,
kljub vsemu obilju, ki ga obdaja, vse bolj primanjkuje, ker si je zasul že skoraj
vse duhovne vodnjake, iz katerih so stoletja pili prejšnji rodovi. In takšnih
zavzetih iskalcev prave žive vode, kot je Nadja, si lahko samo želimo na poti v
prihodnost.
Jožko
Stegu
