ŠOPEK Z NADJINE GREDICE

.

Moja pesem

trka na srce,

hrepenenje vabi,

da se pesem rodi

i.

Glede na kar zajetno število novih pesmi od izida Nadjine prve pesniške zbirke

 Podarim vam pesem pred petimi leti, je navdih očitno zelo pogosto trkal na vrata

 njenega srca. Njene pesmi so kot velika pisana cvetna gredica, ki jo vsa ta leta 

skrbno neguje in tudi dopolnjuje. Med najinimi sicer redkimi, a globoko 

doživetimi osebnimi srečanji me je vodila na dolge ''sprehode'' po svojem 

pesniškem svetu, ki je globoko prežet z duhovnostjo. Iz njenih pesmi veje 

odrešenjska vedrina. V pesmi Za kaj živim, ki predstavlja njen ''jesenski'' 

življenjski motto pravi:

V zorenju svojega življenja

nosim v srcu upanje, veselje.

Molitev privre iz duše,

hrepenenje srca

se v pesmi rodi.

Niso pa ji tuja nobena človeška razpoloženja in občutja. Tudi tista iz senčne 

strani srca. Pride dan, ko si preprosto prizna:

Danes je dan

ko srce boli.

Človek počuti se sam,

čeprav si med množico ljudi.

Ta bivanjska osamljenost se pojavlja pri njej po odhodu njenega dolgoletnega 

življenjskega sopotnika Tonija, ki mu je posvetila veliko svojih pesmi. V eni od 

njih potoži:

Iščem te, ko pomlad se budi.

Iščem te, ko jutro odpira oči.

Iščem te

v kapljah dežja,

zvezdah neba,

povsod si ostal

le v spominu.

Zase pa v pesmi Moj čas ugotavlja:

Moj čas zori v klas,

modrost, ki nosi jo starost.

A ob pogledu na razraščajoče se nasilje in človeško pogoltnost, ki rojeva vedno 

nove in nove krivice ter izkoriščanje sočloveka, jo obide globoka žalost in želja 

po pobegu s tega sveta:

Pobegnem tja,

kjer se čas ustavi,

sonce ne zaide,

pomlad v cvetju žari.

Kje je ta raj?

Tam nad zvezdami.

...Pobegnem tja,

ne želim več nazaj

v laži, prevare.

Zbudim se.

Še sem tu.

V času obiska resne bolezni in z njo slutnje resničnega odhoda, pa se ji rodi 

pesem Potovanje.

V njej je tudi obljuba vrnitve:

Kmalu odpotujem

tja daleč,

kjer spijo sanje;

...Lepo je bilo živeti.

Vse sem postorila.

Moram na pot!

S pomladjo se bom vrnila.

Čakanje na to potovanje jo pogosto utruja in že skoraj negoduje nad božjim 

zamujanjem z vabilom nanj:

Utrujena sem

od hitenja tega sveta.

Želim si Tvojega miru

in počitka, Gospod!

Pridi, ne mudi se,

želim si domov.

Z večerno zarjo

v večni dom!

V pesmi Pot skozi čas nam ponuja nekaj uporabnih nasvetov za potovanje po 

tem svetu:

Ko hodiš skozi svoj čas,

pojdi do konca poti.

Spomladi do prve cvetlice,

poleti do zrele pšenice,

pozimi do snežne beline.

Nadja je v svojih pesmih res obhodila skoraj vse teme pesniškega snovanja. 

Želim jim uspešno pot med bralce, njej pa, da bi ostala še naprej tako občutljiva 

in odzivna na dogajanje okoli sebe, kot je bila do zdaj. 


Pesniški navdih je nedvomno božji dar in velik blagoslov za okolje, v katerem je 


vzniknil. Nadja ga s pridom uporablja za širjenje upanja in vedrine v zamračeni 


sodobni čas in človeka v njem. Obojega mu, vključno z veseljem do življenja, 


kljub vsemu obilju, ki ga obdaja, vse bolj primanjkuje, ker si je zasul že skoraj 


vse duhovne vodnjake, iz katerih so stoletja pili prejšnji rodovi. In takšnih 


zavzetih iskalcev prave žive vode, kot je Nadja, si lahko samo želimo na poti v 


prihodnost.

Jožko Stegu