Snežnik, neznan datum objave
Petindvajsetega maja zvečer nam je KD Zg'bljena legija
postregla s svojim tretjim odrskim projektom Tito od Kumrovca do
Dedinja, ki je na svojo premierno uprizoritev v dvorani Doma na
Vidmu privabil veliko število gledalcev. Nekateri so morali zaradi
pomanjkanja sedežev sedeti kar na tleh, vendar se niso mogli vsaj
pritoževati nad ponudbo izvajalcev, ki so se lotili privlačne
travmatične teme polpretekle zgodovine in njenega največjega
domačega mita-Tita, s katerim je bilo njega dni povezanih kup
para-religioznih običajev, ki še danes odzvanjajo v zavesti našega
človeka (mesec mladosti, štafeta mladosti…) Torej dovolj
razlogov za skrito preverjanje naše odzivnosti na ta nekdaj (pri
nekaterih) skoraj po božje čaščem in že po dveh desetletjih po
njegovem odhodu z zgodovinske scene skoraj pozabljenem liku.
Pri
večini gledalcev, ki je vsaj po videzu sodeč pripadala generacij, rojeni tam okrog leta 1970, ni bilo opaziti nobene zadrege ob
gledanju lahkotno kabaretno prirejenega življenjepisa (skupinsko delo več avtorjev), tega
šarmantnega in spretnega samodržca svetovnega formata, ki je vedno znal izkoristiti ugodne zgodovinske
okoliščine sebi v prid vse do konca svoje zemeljske poti. Morda pa
je ravno v takšnem sproščenem simboličnem obredu razbožanstvenja
njegovega lika, kot nam ga je uprizorila igralska skupina KD ZGL
ključ do katarze, ki jo starejša generacija ne zmore zaradi svoje
vpletenosti v omenjena zgodovinska dogajanja ter čustvene in ideološke obremenjenosti z njimi. Igra o Titu je kljub vsemu samo
igra in kot takšna del umetniške svobode izražanja, čeprav za
koga sporna zaradi prekrivanja z njegovo 110 letnico rojstva in še
zaradi marsičesa drugega, česar se njeni avtorji v svoji mladostni
zagnanosti ne zavedajo.
Recimo naključno ali zgolj slučajno se je
isti dan odvijala tudi vizita z velikim medijskim in ostalim truščem,
ki je privabila na cesto množice gledalcev. Ko jo že omenjam, ne
morem mimo skoraj prezrte zaprisege naših mladih slovenskih vojakov, ki se je
zgodila v Bistrici približno mesec dni prej in minila skoraj brez
vsakega zunanjega obeleževanja z zastavami, ki bi se spodobilo za
takšno slovesno priložnost tudi izven prireditvenega prostora. Ne
verjamem, da gre spet za naključje, ampak za ustaljeno razvado, ki
so jo tokrat namesto vsega vajenih domačinov, začudeno opazovali
številni svojci vojakov iz vseh krajev države, ki so se po
prireditvi na Trnovskem stadionu vsuli po Bistrici in ob cesti zrli v
prazne drogove. Še bolj bi bili začudeni, če bi na 'dan mladosti'
zašli k nam in videli razkošje papirnatega cvetja, ki se je
pripeljalo tisti dan na vozovih s pojočimi naborniki vred.
Čemu
takšna vnema, če pa večina od teh mladcev pozneje noče obleči
uniforme in sili v civilno služenje vojske? (morda jim v prihodnje
niti tega ne bo treba zaradi uvedbe poklicnih vojakov). Je ves
ta enodnevni cirkus samo del krajevne folklorne in turistične
ponudbe? Če je res, potem je nekaj narobe z našo zavestjo,
ki ne vidi, ali ne najde povezave med folklorno prireditvijo in
obredom vpeljevanja mladcev v svet odraslih bojevnikov, (vizita-
zaprisega) ki ga poznajo celo primitivna plemena. Takšne prireditve -če že morajo biti- bi se morale odvijati ob kakem drugem letnem času in ne ravno na
nekdanji dan mladosti, kar v človeku budi samodejne primerjave s
štafeto mladosti in ostalimi prireditvami, ki so se nekdaj odvijale
na ta dan. Po vsem, kar smo videli v balkanski moriji, nam res ni
treba nadaljevati v tej smeri ohranjanja tradicije izgubljenih iluzij
o bratstvu in enotnosti, ampak si najti kaj bolj oprijemljivega in
predvsem svojega za obeleževanja lastne državnosti.
Posneto 4. junija 2011


Ni komentarjev:
Objavite komentar