četrtek, 3. september 2015

NEVARNE PRIMERJAVE

Snežnik, neznan datum objave


Petindvajsetega maja zvečer nam je KD Zg'bljena legija postregla s svojim tretjim odrskim projektom Tito od Kumrovca do Dedinja, ki je na svojo premierno uprizoritev v dvorani Doma na Vidmu privabil veliko število gledalcev. Nekateri so morali zaradi pomanjkanja sedežev sedeti kar na tleh, vendar se niso mogli vsaj pritoževati nad ponudbo izvajalcev, ki so se lotili privlačne travmatične teme polpretekle zgodovine in njenega največjega domačega mita-Tita, s katerim je bilo njega dni povezanih kup para-religioznih običajev, ki še danes odzvanjajo v zavesti našega človeka (mesec mladosti, štafeta mladosti…) Torej dovolj razlogov za skrito preverjanje naše odzivnosti na ta nekdaj (pri nekaterih) skoraj po božje čaščem in že po dveh desetletjih po njegovem odhodu z zgodovinske scene skoraj pozabljenem liku. 
Pri večini gledalcev, ki je vsaj po videzu sodeč pripadala generacij, rojeni tam okrog leta 1970, ni bilo opaziti nobene zadrege ob gledanju lahkotno kabaretno prirejenega življenjepisa (skupinsko delo več avtorjev), tega šarmantnega in spretnega samodržca svetovnega formata, ki je vedno znal izkoristiti ugodne zgodovinske okoliščine sebi v prid vse do konca svoje zemeljske poti. Morda pa je ravno v takšnem sproščenem simboličnem obredu razbožanstvenja njegovega lika, kot nam ga je uprizorila igralska skupina KD ZGL ključ do katarze, ki jo starejša generacija ne zmore zaradi svoje vpletenosti v omenjena zgodovinska dogajanja ter čustvene in ideološke obremenjenosti z njimi. Igra o Titu je kljub vsemu samo igra in kot takšna del umetniške svobode izražanja, čeprav za koga sporna zaradi prekrivanja z njegovo 110 letnico rojstva in še zaradi marsičesa drugega, česar se njeni avtorji v svoji mladostni zagnanosti ne zavedajo.
 Recimo naključno ali zgolj slučajno se je isti dan odvijala tudi vizita z velikim medijskim in ostalim truščem, ki je privabila na cesto množice gledalcev. Ko jo že omenjam, ne morem mimo skoraj prezrte zaprisege naših mladih slovenskih vojakov, ki se je zgodila v Bistrici približno mesec dni prej in minila skoraj brez vsakega zunanjega obeleževanja z zastavami, ki bi se spodobilo za takšno slovesno priložnost tudi izven prireditvenega prostora. Ne verjamem, da gre spet za naključje, ampak za ustaljeno razvado, ki so jo tokrat namesto vsega vajenih domačinov, začudeno opazovali številni svojci vojakov iz vseh krajev države, ki so se po prireditvi na Trnovskem stadionu vsuli po Bistrici in ob cesti zrli v prazne drogove. Še bolj bi bili začudeni, če bi na 'dan mladosti' zašli k nam in videli razkošje papirnatega cvetja, ki se je pripeljalo tisti dan na vozovih s pojočimi naborniki vred.
 Čemu takšna vnema, če pa večina od teh mladcev pozneje noče obleči uniforme in sili v civilno služenje vojske? (morda jim v prihodnje niti tega ne bo treba zaradi uvedbe poklicnih vojakov). Je ves ta enodnevni cirkus samo del krajevne folklorne in turistične ponudbe? Če je res, potem je nekaj narobe z našo zavestjo, ki ne vidi, ali ne najde povezave med folklorno prireditvijo in obredom vpeljevanja mladcev v svet odraslih bojevnikov, (vizita- zaprisega) ki ga poznajo celo primitivna plemena. Takšne prireditve -če že morajo biti- bi se morale odvijati ob kakem drugem letnem času in ne ravno na nekdanji dan mladosti, kar v človeku budi samodejne primerjave s štafeto mladosti in ostalimi prireditvami, ki so se nekdaj odvijale na ta dan. Po vsem, kar smo videli v balkanski moriji, nam res ni treba nadaljevati v tej smeri ohranjanja tradicije izgubljenih iluzij o bratstvu in enotnosti, ampak si najti kaj bolj oprijemljivega in predvsem svojega za obeleževanja lastne državnosti.





Posneto 4. junija 2011

Ni komentarjev:

Objavite komentar