Snežnik, avg 2008
Najprej moram izpolniti željo F.D-ju, ki v zvezi z vojaško vizito, iz katere so v naši občini naredili nekakšen ljudski običaj, organizatorjem priporoča, naj v bodoče prikažejo tudi, kako so naborniki nagi stali v vrsti pred vojaško zdravniško komisijo. To je bila malenkost v primerjavi s tistim, kar jih je pozneje čakalo na vsakodnevnih ''političkih nastavah'' ali po naše političnih urah, pri katerih so jim, oziroma so nam skozi ves vojaški rok vtepali v glave in na poznejših vojaških vajah redno ''osveževali'' znanje iz ''socialističnega katekizma.'' Kako se je obneslo, smo videli v devetdesetih letih, ko je Juga s svojo vojsko vred razpadla in so si vsevprek ''bratsko'' skočili v lase…
Iz tistega obdobja so še do zdaj ostale v ljudeh slabe navade, kot npr. medsebojno ovajanje, ki je bilo eden od nosilnih stebrov nekdanjega sistema, saj je preko njega oblast zvedela vse, kar je imela vedeti o svojih državljanih in to seveda tudi s pridom izrabljala v svoje namene. Kocbek je sredi sedemdesetih let prišel na dan s šokantno in najbrž malo pretirano številko tovrstnih skritih ''vzdrževalcev'' oblasti, saj je trdil, da jih je bilo v naši deželici pod Triglavom okrog 25 tisoč. Tudi, če bi jih bilo samo pol od tega, daje misliti na porazno nizko moralno raven zavesti našega naroda. Boriti se iz svojega prepričanja javno za neke ideje - čeprav zgrešene-, je z moralno-etičnega stališča gledano vseeno lažje razumljivo in do neke mere opravičljivo, kot na skrivaj nadzirati soseda in vleči na ušesa, kaj se pogovarja s svojimi gosti in to prenesti tistim, ki so take reči vestno zapisovali v dosjeje, ki so bili polni ničevih zaznamkov, kam je kdo s kom šel in komu kje kaj rekel. Prav komično je zato izpadla zgrožena ugotovitev poslanca dr. Pavla Gantarja na eni od julijskih sej državnega zbora, ''da postajamo narod špicljev,'' ker smo to še nedavno res bili!
Iz tistega obdobja so še do zdaj ostale v ljudeh slabe navade, kot npr. medsebojno ovajanje, ki je bilo eden od nosilnih stebrov nekdanjega sistema, saj je preko njega oblast zvedela vse, kar je imela vedeti o svojih državljanih in to seveda tudi s pridom izrabljala v svoje namene. Kocbek je sredi sedemdesetih let prišel na dan s šokantno in najbrž malo pretirano številko tovrstnih skritih ''vzdrževalcev'' oblasti, saj je trdil, da jih je bilo v naši deželici pod Triglavom okrog 25 tisoč. Tudi, če bi jih bilo samo pol od tega, daje misliti na porazno nizko moralno raven zavesti našega naroda. Boriti se iz svojega prepričanja javno za neke ideje - čeprav zgrešene-, je z moralno-etičnega stališča gledano vseeno lažje razumljivo in do neke mere opravičljivo, kot na skrivaj nadzirati soseda in vleči na ušesa, kaj se pogovarja s svojimi gosti in to prenesti tistim, ki so take reči vestno zapisovali v dosjeje, ki so bili polni ničevih zaznamkov, kam je kdo s kom šel in komu kje kaj rekel. Prav komično je zato izpadla zgrožena ugotovitev poslanca dr. Pavla Gantarja na eni od julijskih sej državnega zbora, ''da postajamo narod špicljev,'' ker smo to še nedavno res bili!
Moram pa pripomniti, da ni prave primerjave med nekdanjim in sedanjim ''špecanjem,'' oziroma ovajanjem organom pregona, ker ne gre več za prijavljanje verbalnih prestopkov zoper družbeni sistem, ampak suma zlorabe položaja ali gospodarskega kriminala. Tega pa v tistih časih skoraj niso sodno preganjali! Omenjeni poslanec je s svojo izjavo najbrž mislil na motive tovrstnega početja državljanov, ki gotovo ne slonijo vedno na čisti skrbi za javno blaginjo ali pravni red, ampak imajo gotovo kdaj tudi primesi osebnih poračunavanj. Oblasti to ne zanima in bila bi nespametna, če ne bi sprejemala tovrstnih ''uslug'' jeznih državljanov, ker ji na ta način pomagajo odkrivati in omejevati kriminal, ki zaskrbljujoče narašča.
Star srbski pregovor pravi, da ''kdor poje, ne misli slabega!'' In člani društva bistriških upokojencev, ki so se jim pridružili še izolski, s katerimi so pobrateni, so na svojem tradicionalnem letnem srečanju, ki je bilo 20. julija na Mašunu, veliko prepevali. Na koncu kulturnega programa so družno z bistriškim ansamblom Nostalgija zapeli že skoraj pozabljeno pionirsko pesem ''Lepo je v naši domovini biti mlad''…No, enega od ne več tako mladih udeležencev pa je potem obšla verjetno ta prava nostalgija ob pogledu na otroški kotiček s hišico, toboganom in gugalnico, ker je šel in se spravil na vse troje. Po njegovem nasmejanem obrazu sodeč, bi rekel, da je pri tem prav po otroško užival. Še dobro, da ga ostali, ki so medtem zavzeto plesali, niso opazili, ker bi se gotovo še kdo opogumil in mu sledil.
K tako prešernemu razpoloženju je gotovo precej prispevalo čudovito modro nebo in ravno prav toplo sonce, ki je še bolj poudarilo lepote tega priljubljenega bistriškega izletniškega kraja. Čeprav sem bil že večkrat gori, se ga nikoli ne naveličam ogledovati, ker vedno odkrijem kaj, česar prejšnjikrat nisem opazil. Kadar vas v kakih vročih dneh zažeja po prijetni hladni senci, jo gori zagotovo najdete. Ne bodo vam je, zaračunali, kakor tudi ne parkirnine.
K tako prešernemu razpoloženju je gotovo precej prispevalo čudovito modro nebo in ravno prav toplo sonce, ki je še bolj poudarilo lepote tega priljubljenega bistriškega izletniškega kraja. Čeprav sem bil že večkrat gori, se ga nikoli ne naveličam ogledovati, ker vedno odkrijem kaj, česar prejšnjikrat nisem opazil. Kadar vas v kakih vročih dneh zažeja po prijetni hladni senci, jo gori zagotovo najdete. Ne bodo vam je, zaračunali, kakor tudi ne parkirnine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar