NOČ ČAROVNIC

Snežnik, december 2003

Od osamosvojitve sem so se v naši deželici pod Triglavom razživeli razni iz pozabe potegnjeni (prej zaradi religioznega predznaka v kot potisnjeni) običaji, a tudi takšni, ki smo jih Slovenci v silni želji po čim večji podobnosti z Evropo prekopirali od Amerikancev in jih zdaj ponujamo pod blagovno znamko ''predkrščanski staroselski običaji''. Eden takšnih je v Ameriki poznan pod imenom Halloween, praznik, ki ga obhajajo na večer pred Vsemi svetimi in bi se v prostem prevodu lahko glasil Noč duhov, ki pa se je pri nas spremenil v  ''Noč čarovnic'', kar pa ima malo skupnega z vsebino omenjenega keltskega verovanja, da se duhovi to noč vračajo na zemljo. Po medijski zaslugi se ta uvoženi in povrhu še vsebinsko pokvečeni običaj v zadnjih letih vse bolj uveljavlja pri naši šolski mladini predvsem zaradi privlačne podobnosti s pustnimi maškarami in tistim, kar spada zraven.

 Ni pa prav, da po šolah in vrtcih šopajo otroke z vsem, kar kje vidijo. Običaji namreč niso namenjeni samo zabavi, ampak, da preko njih posredujemo zanamcem svoje ljudsko izročilo. Ob vstopanju v družino evropskih narodov bi morali malo bolj razmisliti o tem, kaj ponujamo otrokom, ne pa da tako lahkotno ravnamo z narodovo duhovno in kulturno dediščino, ko da jo odslej ne bomo več potrebovali. Velika politična združevanja narodov, kakršnim smo priča, imajo tudi svoje senčne strani, med katere spada zlitje kultur.

 Ko ne bo več administrativnih meja, bo še kako pomembno, kako in s čim si bomo označevali prostor na ozemlju, kjer bivamo. Če nekateri naši običaji postanejo sčasoma precej podobni sosedovim, ni to nič narobe, ker pomaga pri utrjevanju sožitja med narodi. Narobe je, kadar hočemo sosedu nekaj povsem tujega ponujati za svoje v želji, da bi se mu prikupili. In to zdaj počnemo, da se ''evropeiziramo'' s kopiranjem ameriških običajev in mitov. Verjetno se tega v slepi zaverovanosti niti ne zavedamo, ker se nam zdi vse normalno, kar počnemo, kot na primer neodgovorno spuščanje angleških popačenk v naš pogovorni jezik.  

Prepričan sem, de ne bodo prav nič obogatile našega besednjaka niti nam pomagale k večji razpoznavnosti, ampak kvečjemu osupnile kakšnega tujca, ki jih bo slišal in se zgražal, kakšen čuden narod smo, ki ne premore lastnih izrazov za svoja občutja, ampak si jih mora sposojati. Enako velja za običaje, katerih imamo dovolj. Primanjkuje nam samo zdrave pameti, ki bi nas odvračala od opičjega oponašanja velikih bratov. Če že to počnemo, naj bo vsaj kaj takšnega, kar bo požlahtnilo našo narodno bit. Dvomim, da bi se v ameriškem obnašanju našlo kaj takega, kar bi nam bilo po meri. 
Zmeraj, kadar je kdo prišel od tam k nam, najsi je bil poslovnež ali samo domač izseljenec, so nas vsi samo poučevali in poučevali, kako je pri nas vse majhno in skrivenčeno v primeri z njihovo prostranostjo pokrajine in mišljenja, zaradi česar je naš človek takoj dobil kompleks manjvrednosti. Spomnim se obiska svoje tete pred dobrimi štirimi desetletji (Bog ji daj v miru počivat), kako je ob ogledu domačega razmetanega češpovega nasada pripravila očetu pravo predavanje o gojenju drevja v vrstah, kakršno je videla v Ameriki. Sredi burne razprave (oče je namreč ugovarjal in branil prosto obliko nasada) sem pobegnil domov, ker nisem mogel več poslušati, kako je tam vse urejeno. Teta pač ni mogla doumeti, da tistega, kar imajo tam, ni mogoče kar tako prestaviti v naše razmere, ker imamo različen slog življenja in naravnih danosti. Kar se pa tiče njihovih presajenih običajev, se slej ko prej vsi sprevržejo v čisto navaden in seveda donosen biznis, tako kot Noč čarovnic, s katero si naši iznajdljivi trgovci s prodajo svojih rekvizitov pridno polnijo blagajne na račun naše prevelike vneme nad uvoženimi običaji, ki so zdaj v modi.