marec 2007
Kar pogosto kje slišim ali preberem kakšno zaskrbljeno ugotovitev, da naši medsebojni odnosi vse bolj prehajajo na raven potrošništva. Če se ne motim, obstajajo celo priročniki, v katerih nas strokovnjaki nagovarjajo k temu, naj si za prijatelje izbiramo takšne ljudi, za katere menimo, da nam bodo koristni pri uveljavljanju in vzpenjanju po družbeni lestvici. No, ne verjamem, da bi takšne nevarne nasvete na veliko upoštevali pri sklepanju poznanstev, je pa nesporno, da se medčloveški odnosi res spreminjajo in to ne samo na račun hitenja, h kateremu nas sili sedanji nori ritem življenja, ampak gre za neke globlje premike, ki nas navajajo k temu, da postajamo selektivni. Potrošništvo se namreč iz materialne sfere seli v duhovno, kar ima za posledico prerazporeditev vrednot in s tem tudi spremembo dioptrije, s katero gledamo in vrednotimo svet okoli sebe, če to zavestno hočemo ali ne.
Ob tem ne gre prezreti še nekega spremljajočega pojava, da namreč postajamo vse bolj nenasitni, a tudi potratni porabniki človeške bližine, saj se kljub vsem tehničnim pripomočkom, ki jih imamo na voljo za komuniciranje in s katerimi drug drugega lahko skoraj kjerkoli in kadarkoli dosežemo, vse več ljudi počuti osamljene, oziroma socialno nepotešene. Za to pa ni nujno vedno kriva brezbrižnost sočloveka do nas, ampak naša nenasitna želja po bližini, ki jo tako, kot ostalo energijo, premalo smotrno izrabljamo. Temu pa je po mojem precej krivo razvrednotenje besede, ki človeka več ne nasiti, kot ga je včasih, ko je še verjel vanjo. No, saj ga tudi hrana ne, vendar neprimerno lažje pride do nje, kot do človeške pozornosti, ki je ni mogoče kupiti v trgovini. Mogoče pa je ravno zaradi tega povpraševanje po njej tako veliko, ker se bojimo, da jo bo zmanjkalo! Po svoje je ta strah celo upravičen, da je ne bomo zmožni toliko ustvariti, kot jo porabimo. Ni je namreč mogoče dobivati iz zemlje ali kozmosa, kot nekateri učijo, ampak neposredno iz duše, ki pa je ni možno čez noč napolniti kot baterijo, ko začne napetost v njej padati, ampak so potrebna leta ali celo desetletja, da se obnovi.
Židovska filozofinja Simone Weil je že pred več kot šestimi desetletji v enem svojih del zapisala trditev, ki je danes še kako aktualna, da je namreč možno dušo - lahko ji rečemo tudi osebna identiteta- pojesti, oziroma da pride do samokanibalizma, kadar ji zmanjka duhovne hrane.
Nekaj takega se dogaja sodobnemu človeku v razvitem svetu, da se kljub obilju ne počuti srečnega in zadovoljnega. To pa zato, ker je vse svoje razpoložljive moči usmeril v izpopolnjevanje predmetnega sveta, izza katerega skoraj ne vidi več in pozabil sočasno razvijati drugi, še kako pomembni del sebe, ki mu pravimo duša. Morda tiči tu eden od odgovorov na vprašanje, zakaj so izumrle civilizacije pred nami. Ker so izgubile duhovni naboj, ki jih je poganjal. Izguba le-tega pa je usodnejša od klimatskih sprememb, o katerih zadnje čase veliko govorimo, da smo jih, če ne ravno povzročili, pa zagotovo sami s svojim grobim poseganjem v naravo zelo pospešili, zaradi česar tvegamo izumrtje, če takoj ne ukrepamo.
Enako velja za duhovno atmosfero, ker je skoraj bolj načeta in ogrožena od zemeljske. Potrošniški virus se nezadržno širi tudi med revne in vpliva na medčloveške odnose celo bolj razdiralno od nekdanjih ideologij, ki so človeka obšle v glavnem samo od zunaj (prisila), notranjost pa pustile vsaj večini nedotaknjeno. Zdaj je človek načet od znotraj in ni pričakovati, da bo tako kmalu našel zdravilo za bolezen, ki ji pravimo razpadanje. Najhuje je, da se tega niti ne zaveda, ker je na zunaj z njim videti vse v redu.
Nekaj takega se dogaja sodobnemu človeku v razvitem svetu, da se kljub obilju ne počuti srečnega in zadovoljnega. To pa zato, ker je vse svoje razpoložljive moči usmeril v izpopolnjevanje predmetnega sveta, izza katerega skoraj ne vidi več in pozabil sočasno razvijati drugi, še kako pomembni del sebe, ki mu pravimo duša. Morda tiči tu eden od odgovorov na vprašanje, zakaj so izumrle civilizacije pred nami. Ker so izgubile duhovni naboj, ki jih je poganjal. Izguba le-tega pa je usodnejša od klimatskih sprememb, o katerih zadnje čase veliko govorimo, da smo jih, če ne ravno povzročili, pa zagotovo sami s svojim grobim poseganjem v naravo zelo pospešili, zaradi česar tvegamo izumrtje, če takoj ne ukrepamo.
Enako velja za duhovno atmosfero, ker je skoraj bolj načeta in ogrožena od zemeljske. Potrošniški virus se nezadržno širi tudi med revne in vpliva na medčloveške odnose celo bolj razdiralno od nekdanjih ideologij, ki so človeka obšle v glavnem samo od zunaj (prisila), notranjost pa pustile vsaj večini nedotaknjeno. Zdaj je človek načet od znotraj in ni pričakovati, da bo tako kmalu našel zdravilo za bolezen, ki ji pravimo razpadanje. Najhuje je, da se tega niti ne zaveda, ker je na zunaj z njim videti vse v redu.
Mogoče pa bi mu koristilo kako staro naravno pomagalo za izboljšanje duševne kondicije, ki so ga in ga še s pridom uporabljajo skoraj vsa verstva in sicer post, med katerim se človek notranje očisti ter utrdi ravnovesje med telesom in duhom. Tega nam danes zelo manjka, zato nas že vsaka mala ovira, ob katero zadenemo, spravi iz ravnotežja ter ob voljo do življenja.
Če bi se naši predniki tako histerično odzivali na vsako malenkost kot mi, zagotovo ne bi preživeli! Pogosto sem si zastavljal vprašanje, čemu neki so se postili, ko itak niso imeli vsak dan do sitega jesti niti krompirja, kaj šele mesa! Mislim, da so enostavno potrebovali takšno trdo askezo za ohranjanje lastnega dostojanstva in premagovanje revščine, ki jih je dušila. Če si niso zmogli ustvariti dovolj materialnih dobrin za dostojno življenje, so se potrudili, da so imeli vsaj visok duhovni standard. Dobro bi jih bilo posnemati, ker bi si prihranili marsikatero nepotrebno ''ujedco'' kot pravimo po domače sekiranju za nepotrebne stvari in imeli zagotovo kak nasmeh več na svojem obrazu. Naj vam bo ta mesec vsaj toliko časa na njem, kot sonce!
Ni komentarjev:
Objavite komentar