POSLUŠNINA

Snežnik, junij 2008

Ko tole pišem, se ravno razvnema razprava o neupravičenem, skoraj dvotretjinskem povišanju prispevkov za javno predvajanje glasbe v gostinskih in drugih poslovnih prostorih (t.i.m nadomestila za uporabo avtorskih pravic), ki so bili glede na naše gospodarske razmere in zmogljivosti že sedaj precej visoki. Končno ljudje ne hodijo v lokale z namenom poslušanja glasbe, ampak se odžejat, kaj pojest in poklepetat. K frizerju se namenimo, da nam zrihta frizuro in ne poslušat radia, ki nas itak povsod sledi. Ko takole razmišljam s svojo laično glavo, mi nikakor ne gre vanjo, kako morejo zaračunavati uporabo avtorskih pravic kar tako  ''počez'' in to tudi za izdana glasbena dela, ki morebiti sploh ne bodo nikjer javno predvajana? Ne verjamem, da SAZAS (agencija, ki pobira omenjene pristojbine) to počne iz skrbi za neuveljavljene revne umetnike! 

Pa to še ni vse, kajti v Primorskih novicah sem nedavno prebral, da naj bi menda po novem plačevali ''pevnino'' celo amaterski pevski zbori in glasbene skupine, ki bodo uporabljale gradivo, ki spada pod zakonsko varovanje avtorskih pravic. Pa ljudje moji, kaj se je tistim, ki so predlagali in glasovali (najbrž na kaki nočni seji) za tako neživljenjski zakon o zaščiti intelektualne lastnine, čisto zmotalo v glavi, da posredno prepovedujejo prost dostop do narodne kulturne zakladnice! Če nadaljujemo v tej smeri, smo na poti krčenja in postopnega uničenja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, ker zna kak podoben ukrep zajeti še ostala področja amaterskega ustvarjanja. No, kot berem, je obrtna zbornica predlagala svojim članom, da od 10. maja naprej v svojih lokalih in poslovnih prostorih izklopijo vse avdio in video naprave ter prekinejo pogodbe s sazasom. Manjši kulturni domovi naj bi precej krčili programe svojih kulturnih prireditev, ker enostavno ne pridejo skozi, če bi morali plačevati še prispevke za avtorske pravice. Podobna usoda se obeta tudi vaškim kulturnim društvom, ki že itak komaj dihajo. 

 Preostane jim dvoje in sicer: da se gredo ''kulturni molk'' in ob petju kake pesmi s seznama prepovedanih, oziroma ''zaščitenih'' pevci samo odpirajo ustnice, a ne dajo glasu od sebe, ali pa da ob napovedi pesmi zborovodja vpraša občinstvo, če je pripravljeno plačati poslušnino.

 Upajmo, da ne bo prišlo do takšnega scenarija in da bodo našli kako sprejemljivo zakonsko rešitev, ki bo ljubiteljske kulturne dejavnosti izvzela iz seznama upravičencev plačila avtorskih nadomestil. Vsi oblastniki v en glas trobijo, da naj se kulturna društva obnašajo čim bolj tržno in si pridobijo čim več sredstev izven proračunskih virov, a jim v isti sapi vežejo davčni kamen na vrat, za katerega vnaprej vedo, da ga ne zmorejo nositi. Kdor more, naj razume! Še sreča, da smo v predvolilnem obdobju, ko so politiki bolj radodarni z obljubami, kakor tudi pripravljeni poslušati glas ljudstva. Za njihovo govorjenje pa jim itak moramo plačati ''poslušnino,'' če s tem soglašamo ali ne!