december 2004
Štefan je stopil skozi velika steklena vrata trgovine s šolskimi in pisalnimi potrebščinami ter polglasno pozdravil prodajalki, ki sta begali sem ter tja za svojim pultom ter iskali po policah, kar so jima naročale stranke. Samo za trenutek sta se bežno ozrli z očmi v smeri njegovega glasu in nadaljevali z delom. Neodločno je obstal in ni vedel, kam bi se del, ker so tri mlajše ženske povsem zavzele ozek prostor ob pultu, tako da ni mogel naprej. Brezskrbno so šarile s papirjem in se spotoma glasno pomenkovale. Izbirale so in izbirale, ko da se ne morejo odločiti, kaj vse bodo potrebovale za bližajoče se praznike. Zamaknil se je v stran in si začel ogledovati vrteča stojala, ki so se kar pripogibala pod težo raznovrstnih prazničnih voščilnic, a ni našel nobene svojim željam primerne. V mapi pod pazduho je namreč imel dve neodposlani pismi prijateljem iz Amerike, katerim je želel dodati še božični voščilnici s kakšnimi domačimi slovenskimi motivi. A od vsepovsod so zrli vanj sami kičasti Jezuščki v plastičnih jaslicah. Skoraj je že mislil oditi kam drugam preskušati srečo, ko ga je prodajalka, ki je očitno opazila njegovo zbeganost, mimogrede nagovorila izza svojega papirja:
»Vam lahko kaj pomagamo?«
»Iščem kakšne slovenske motive. Če bi mogoče..?« je dejal v zadregi.
»Seveda je mogoče!« mu je odvrnila samozavestno. »Takoj vam pokažem, kaj ponujamo. Lahko si izberete vizitke ali pa navadne voščilnice. Gotovo vam bo katera všeč.«
Razgrnila je na pult zajeten kupček voščilnic, ki jih je v trenutku od nekje pričarala in začela streči novi stranki. Štefan se je tako zatopil v izbiranje, da je skoraj pozabil, kje je. Všeč so mu bili Gasparijevi koledniki. Povlekel je pismo iz mape in primerjal, če bi šla voščilnica vanj. Bi. Olajšano se je vzravnal.
Bi prosim lahko tudi jaz malo pogledala?« mu je ravno tedaj zapel skoraj v uho zveneč ženski glas nekje izza hrbta. Zdrznil se je, kot bi ga zalotili pri prepovedanem početju.
»Seveda, seveda, saj sem že končal. Kar oglejte si!« je zamrmral, ne da bi se ozrl, kdo mu gleda čez ramo in se obzirno odmaknil, da bi ženska lahko segla po njih. Roka ob njem je res malomarno pobrskala po voščilnicah.
»Veste, iščem takšne voščilnice, na katerih je že vse napisano!« je tenko zapel isti glas. » Gre hitreje. Te so sicer lepe, a kaj, ko jih je treba šele opremiti z besedilom. Kam pa pridemo, če bi hoteli na vsako napisati drugačno sporočilo. Lepo vas prosim, kdo pa še danes to počne in si lahko sploh privošči?« je skoraj zakričala Štefanu v uho.
»Jaz že!« se je ta kljubovalno oglasil in se bežno ozrl vanjo. »Zakaj pa imamo roke, ko da z njimi pišemo besede, ki jih potem razpošljemo prijateljem, da jih okušajo za praznike namesto domače praznične potice. Kaj naj počnejo s prazno razglednico?«
»A ste vi sploh s tega sveta?« je poskočila z glasom, kot da ji je pravkar stopil na prste in se nevede odmaknila od njega. »Veste koliko časa bi to trajalo?«
»Vem! « ji je nenavadno krotko odvrnil Štefan. »Pisali bi jih vse leto…Nič zato, bi bilo vsaj vredno čakati nanje! Vseeno pa bom povprašal na pošti, če je morda treba posebej doplačati znamko, če so voščilnice popisane s kakšnimi nepotrebnimi besedami!…« je zaključil na pol v šali svojo razpravo.
»Zdaj se boste pa še norčevali iz mene!« je onemoglo ravsnila vanj že na poti k vratom. »Predrznež!«
»Plačal bi!« je dejal prepadeni prodajalki, ki je nemočno poslušala njun nenavadni pogovor.
»Ravno na vas je morala naleteti…na človeka, ki, kako naj rečem, dela z besedami. Res čudno!« je zaupljivo zašepetala vanj svoje ogorčenje nad obnašanjem odhajajoče vsiljivke, medtem, ko mu je vračala drobiž.
»Nič ni čudno!« ji je vrnil zaupljivost. »Ravno na pravi naslov se je obrnila, ker drugje ne bi mogla priti v zgodbo.«
O kakšni zgodbi pa zdaj govorite?« ga je začudeno pogledala. Saj te ženske sploh ne poznate?«
»Pisec ne potrebuje pri svojem delu pravzaprav nobenega spoznavanja, ampak le navdih in malo sreče, kakršno sem imel ravnokar!« je odvrnil veselo in odkorakal skozi vrata s težko priborjenimi voščilnicami pod pazduho ter novo zgodbo v glavi. Prodajalka je osuplo gledala za njim in zmajala z glavo.
»Res so nenavadni ljudje, ti pisatelji!« je dejala svoji kolegici. »Vse jim pride prav, celo kakšno tršo besedo znajo toliko zmehčati, da postane uporabna.«
»Zato pa imamo umetnike,« jo je poučila.
Ampak zakaj pa imamo praznike, če se ne moremo niti tedaj usesti in napisati sočloveku kakšno prijazno besedo? » je vprašala prva.
»Saj!« se je zamislila druga,« kaj ti bo kup prejetih voščilnic, če ni na njih z besedami narisanih obrazov ljudi, ki ti jih pošiljajo? Me dve žal ne moreva tega narediti namesto kupcev…«
-------------
Upam, da ste to že sami naredili, zato vam voščim varen prestop v novo leto. Karkoli boste komu izrekli na njegovem pragu, naj bo res in vedno odsev vaših misli.
Ni komentarjev:
Objavite komentar