Snežnik, december 2003
Že od začetka decembra nas poštarji preko medijev priganjajo, naj oddamo svoja praznična voščila najkasneje do dvajsetega decembra, če hočemo, da jih bodo naslovniki pravočasno prejeli. Po pravici povedano mi tovrstno medsebojno izmenjevanje skoraj vedno enakih vljudnostnih obrazcev ne gre kaj prida od rok, zato se mu, če le morem, najraje kar izognem. Da ne bo pomote, nisem noben ljudomrznež, niti nisem proti voščevanju, vendar s pogojem, da res verjamemo v tisto, kar si izrekamo ali napišemo.
Ampak, prosim vas, tolikšno količino ''sreče,'' kot si jo za božično-novoletne praznike izrečemo in razpošljemo z voščili, enostavno ni mogoče spraviti vase brez nevarnosti za duševno ravnovesje. To je nekaj podobnega, kot če bi naenkrat pojedli velikansko čokolado. Mislite, da je z našo duševnostjo kaj drugače, če jo nabašemo s tolikimi željami naenkrat? Dokaz za to so naši razočarani in razpotegnjeni obrazi, s katerimi vsakokrat po novem letu hodimo naokoli. To, čemur pravimo praznovanje, se nam vedno sprevrže v eno samo živčno beganje in obremenjevanje z vsemi mogočimi opravki, namesto v sproščajoče praznjenje, kar beseda praznovati pravzaprav pomeni. Naši predniki so čas odmerjen praznovanju znali bolje uporabiti kot ga znamo mi, čeprav so večinoma hodili peš na obiske in niso imeli vseh mogočih pripomočkov za komuniciranje, kot jih imamo danes. Mogoče so bila takratna medsebojna srečevanja ravno zaradi tega bolj spontana in prisrčna. Predvsem pa mislim, da je bilo v njih več pristne človeške bližine, kot jo je danes. Temu pa ni kriva tehnika, na katero se zelo radi sklicujemo in ki naj bi nas odtujevala, ampak naše obnašanje. Obiski namreč niso več srečevanje, ampak predvsem izmenjevanje darilnih vrečk, kar postavlja v drugi plan vse ostalo dogajanje. Ob tem bi se morali zamisliti, kako slabo uslugo pravzaprav delamo drug drugemu in družabnemu življenju, če si ne upamo priti nikamor več na obisk brez cuclja v roki. In to ne samo ob kakšnih posebnih priložnostih, ki bi opravičevala tako ravnanje (rojstni dan, jubileji), ampak tudi ob čisto navadnih dnevih in okoliščinah. S tem si sami zapiramo vrata pred sočlovekom, ker ga postavljamo v vlogo kupca naše naklonjenosti.
Ampak, prosim vas, tolikšno količino ''sreče,'' kot si jo za božično-novoletne praznike izrečemo in razpošljemo z voščili, enostavno ni mogoče spraviti vase brez nevarnosti za duševno ravnovesje. To je nekaj podobnega, kot če bi naenkrat pojedli velikansko čokolado. Mislite, da je z našo duševnostjo kaj drugače, če jo nabašemo s tolikimi željami naenkrat? Dokaz za to so naši razočarani in razpotegnjeni obrazi, s katerimi vsakokrat po novem letu hodimo naokoli. To, čemur pravimo praznovanje, se nam vedno sprevrže v eno samo živčno beganje in obremenjevanje z vsemi mogočimi opravki, namesto v sproščajoče praznjenje, kar beseda praznovati pravzaprav pomeni. Naši predniki so čas odmerjen praznovanju znali bolje uporabiti kot ga znamo mi, čeprav so večinoma hodili peš na obiske in niso imeli vseh mogočih pripomočkov za komuniciranje, kot jih imamo danes. Mogoče so bila takratna medsebojna srečevanja ravno zaradi tega bolj spontana in prisrčna. Predvsem pa mislim, da je bilo v njih več pristne človeške bližine, kot jo je danes. Temu pa ni kriva tehnika, na katero se zelo radi sklicujemo in ki naj bi nas odtujevala, ampak naše obnašanje. Obiski namreč niso več srečevanje, ampak predvsem izmenjevanje darilnih vrečk, kar postavlja v drugi plan vse ostalo dogajanje. Ob tem bi se morali zamisliti, kako slabo uslugo pravzaprav delamo drug drugemu in družabnemu življenju, če si ne upamo priti nikamor več na obisk brez cuclja v roki. In to ne samo ob kakšnih posebnih priložnostih, ki bi opravičevala tako ravnanje (rojstni dan, jubileji), ampak tudi ob čisto navadnih dnevih in okoliščinah. S tem si sami zapiramo vrata pred sočlovekom, ker ga postavljamo v vlogo kupca naše naklonjenosti.
Potem ni čudno, da pred prazniki poslušamo lementanja o naraščajoči osamljenosti med vsemi sloji prebivalstva in to ne samo v mestih, ampak tudi na vasi, kjer se je potrošniški smog enako globoko zalezel v vse pore življenja.
Prihajajoči prazniki so priložnost, da iz njih naredimo sebi in drugim kaj lepega. Mir, to sodobnemu človeku skoraj nepoznano stanje brez hrupa in hitenja, je možno imeti na dosegu skozi vse leto. Ponj nam ni potrebno odhajati v puščavo ali na samotne otoke, ampak samo vsak dan nekaj korakov in trenutkov vase, pa bomo v svoji dolini miru…Sporočila praznikov (tudi nedelje) nas prepričujejo, da so namenjeni ravno temu, da se v njih razbremenimo notranjih napetosti in si naberemo novih moči.. Karkoli boste torej počeli v prihajajočih prazničnih dneh, počnite s srcem. Naj ne bosta ''sreča in zdravje'', ki ju boste pogosto izrekali, le vljudnostni besedi, ampak resna želja in potreba po trajnem ter uravnoteženem duhovnem in telesnem blagostanju. In nikar ne rinite svojih skrbi pred sabo v prihodnje leto, kajti vse pride in odide ob svojem času, zato res praznujte in si spočijte v svoji dolini miru, kjerkoli že je. In če se boste v njej počutili neizpolnjeni brez obdarovanja, ga namenite komu, ki ga je res potreben. S tem boste najbolj pomagali sebi in njemu do lepšega sveta, ki si ga vsi tako želimo. Pa srečno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar