DOLINA MIRU

Snežnik, dec. 2002

Z vseh strani mi trucajo, naj bom vsaj za praznike v svojem pisanju bolj resen in prizanesljiv do svoje okolice in naj ne dvigam prahu, kjer ni treba. Prav, ampak, o čem naj potem pišem, vas vprašam? O tem, da je naš Bistrc končno podoben pravemu mestu, odkar imamo semaforje zaradi prekopanih cest? Meni se prav dopade, da si medtem, ko čakam z avtom v vrsti na zeleno luč, lahko privoščim zamujeno jutranjo meditacijo. Veste, ni fajn kar zdirjati komaj prebujen od doma brez predhodne duševne priprave naravnost v  trgovino, ker se človek v takšnem stanju lahko  spusti v kakšno nepremišljeno investicijo, posebno še zdaj pred prazniki, ko mu trgovci ponujajo vse mogoče vabe v svojih izložbenih oknih. 
Človek mora prej utrjevati svojo močno voljo proti tovrstnim skušnjavam, da jih zna premagovati. V teh razmerah bi bilo kar prav, če bi  komunala, ali kdor že rije s stroji po pločnikih in cestah, malo  zavlekel z delom tja čez praznike in bi tako preusmeril pozornost občanov iz izložb na semafor , kdaj se bo na njem končno prižgala zelena luč. Preveč smo se navadili dvosmernega prometa, kar na človeka vpliva destruktivno, saj ga navaja v miselnost, da njegovo gibanje nima  določene smeri niti cilja zaradi propustnosti, v kateri izginja, posebno, če se nihče ne drži omejitve hitrosti. To bi lahko veljalo tudi za predpraznično trošenje denarja za nepotrebna darila.
 Nič ne bi bilo narobe, če bi imeli semafor tudi na svojih takvinih in na kreditnih karticah, ki jih vneto požirajo blagajniške mašince in iz njih odtakajo gotovino na svoj račun. Nikoli se ne utegnemo vprašati, če nam je res treba vse tiste šare, ki jo nakupimo in koga bomo osrečili z njo, ker je zmeraj prepozno za tovrstno premišljevanja, ko je že opravljeno. V bistvu gre le za hlajenje naše potrošniške mrzlice, ki se nas drži cel december in se mora nekje izživeti. Veste, materializem ni posedovanje nekih presežnih količin dobrin,  kot se skušamo prepričevati,  ampak  napačen odnos do njih. Današnja jara gospoda misli,  da s tem razbremenjuje svojo slabo vest, ko  skuša čim več  tega pregrešnega mamona spraviti v obtok v obliki prazničnih daril.  Ta zakleti krog obdarovanja ne seže do tistih, ki bi se jih v resnici veselili in jih bili predvsem - potrebni.  

Vem, da bo kdo skočil pokonci, da spet načenjam prepovedane teme ravno v prazničnih dneh. Ampak, saj vam ne mislim dajati nasvetov,  kaj smete početi in koliko kupovati, ampak samo na glas razmišljam o tem prikritem družabnem terorizmu, ki se je v zadnjih letih zelo razmahnil z vdorom ameriške potrošniške miselnosti v naš prostor. Vprašujem se, kako so mulci toliko let pod komunizmom zdržali cel december samo z Dedkom Mrazom,
( Miklavž je bil itak v ilegali) zdaj pa  jim ne zadoščajo niti trije mitološki liki skupaj, da bi nasitili njihov apetit po obdarovanju!? Je to notranji vzgib po ohranitvi izgubljajočih se vrednot, ali samo prebrisano trženje človeške dovzetnosti za tuje vplive? O tem ne bi razsojal. Brez simbolov in mitov ne moremo živeti in brez praznikov tudi ne, ker bi življenje postalo preveč enolično, vendar ne na račun poneumljanja s potrošniško obarvano mitologijo. Vsak človek vsaj enkrat na leto  išče svojo 'dolino miru', kjer  bi se rad otresel vsakdanjih bremen in  drugih oblik organiziranega mučenja posameznika in se napil miru. Božični in novoletni prazniki bi lahko bili  eno takšnih očiščujočih stanj, ko naj bi začeli teči svoj  novi letni krog z zanosom in vedrino, da nekaj puščamo za sabo.  Izrekamo in napišemo si neznansko količino želja naenkrat , za katere že vnaprej vemo, da so neuresničljive. Zakaj si jih ne bi rajši po malem  privoščili skozi vse leto? Ste kdaj razmišljali o tem? S tem ne bi bile naše želje nič manjše, niti naša zavest ne bi bila prikrajšana za občutek, da se ne zmenimo za sočloveka. Dolina miru ne bo zaradi tega nič bolj odmaknjena iz našega dosega, če bi pogosteje zahajali vanjo. Veste, tudi teden se začenja vsakih sedem dni znova in celo dan, le da smo v svojem hitenju prezrli, da je to prastara oblika samoobnavljanja človeške narave. Naši predniki so  to vedeli, zato se držali koledarja in obhajali praznike.  Ni nam treba hoditi ravno v  Tibet po notranji mir, ampak vsak dan samo nekaj korakov vase in nam bo zadoščalo za sproti.
 Mir,  to skoraj pozabljeno besedo je možno spet udomačiti tudi na domačih tleh  skozi vse leto, če mu bomo znali narediti malo prostora v sebi. Sporočila praznikov nas  prepričujejo o tem, da  so namenjeni ravno temu, da se v njih izpraznimo in ne nosimo svojih bremen dalje, ker se nam bo življenje res zdelo nekega dne pretežko. Naj ne bosta ‘’sreča in zdravje,’’ ki si ju bomo v prihajajočih prazničnih dneh najpogosteje izrekali, le prazni vljudnostni besedi, ampak resna želja po duhovnem in telesnem blagostanju. Vse se namreč začenja pri besedi. Torej ravnajmo odgovorno z njo in ji vrnimo prvotno svetost, pa se bomo lažje sporazumevali. Karkoli boste počeli v teh prazničnih dneh, počnite s srcem. Nikar ne rinite s svojimi skrbmi v prihodnost, kajti vse pride in odide ob svojem času, ampak praznujte in si spočijte vsak v svoji dolini miru.

INSTANT PRAZNIKI

Snežnik, dec 2004

Ko se človek malo bolj poglobi v pomen besede praznik in njenih izpeljank (praznovanje), ugotovi, da so v tesnem sorodu s pojmom ''prazniti,'' se pravi znebiti se motečih usedlin časa in postati sprejemljiv za nova doživetja. Po tem, kar počnemo pred prazniki, posebno pred božično-novoletnimi, ne moremo trditi, da pripravljamo v sebi prostor za nekaj lepega, kar naj bi prinesli prazniki, ker je v našem stanovanju že vse zatrpano z vsemi mogočimi prazničnimi rekviziti, v srcu pa s  skrbmi. Tej predčasni zasičenosti ni krivo zgolj hitenje, h kateremu nas priganja sedanji nori ritem življenja (delamo vse na hitro), ampak predvsem naša razglašenost, ki je vsak dan večja. Vse naše stremljenje se je namreč zgostilo zgolj na čim večji čutni (želodčni) učinek praznikov. In ker nam v tej smeri ne uspeva priti do duševne potešitve, si vlačimo domov vse več in več pripomočkov, ki naj bi nam pomagali čim prej do primernega prazničnega razpoloženja. Pozabljamo pa, da praznika ni mogoče narediti kot instant kave ali kakava, ki ju vržeš v toplo mleko, malo pomešaš in že imaš v ustih okus po tistem, kar predstavlja! 
Naši predniki so vedeli, kako se ustvarja in stopnjuje vzdušje pred prazniki, zato so si vzeli čas za pripravo nanje (obredna hišna in druga opravila), ki človeka notranje in zunanje postopno uglasijo na isto melodijo. Tega danes ni več, ker nepripravljeni planemo za obložene mize in se gremo praznike, potem pa se (predvsem starejši) razočarani gledamo, kje so tisti občutki in pričakovanja iz otroških dni, ko je bilo ''vse lepše in drugače,''  čeprav smo dosti manj imeli. Nič ni bilo drugače, le mi smo notranje oslepeli (zaznavamo samo na predmetni ravni) in oglušeli za govorico praznikov in namesto, da bi iskali nove vsebine zanje, se oziramo nazaj in tarnamo nad izgubljenimi ''zlatimi'' časi, za katere se nam samo zdi, da so bili res takšni.

V življenju je možno zares obdržati samo tisto, čemur smo se pripravljeni odpovedati. Žal je tako naštimano, da vse drugo slej ali prej razpade. Z rajem na zemlji smo si že lep čas na jasnem, da je neuresničljiv zaradi človeške pogoltnosti in sebičnosti, ki ne trpi enakosti, zato je šel komunizem v maloro, ker je stal na napačni predpostavki, da je človeka možno  s podržavljenjem proizvajalnih sredstev in kapitala prevzgojiti  v ''novega človeka.'' Če ne drugače, z delovnimi taborišči, kjer so mu skušali iztresti iz glave pregrešne misli na zasebno lastnino. Figo se je prelevil v novega človeka, ampak v potuhnjenega dvoličneža, ki je na glas hvalil novi družbeni red, na skrivaj pa kradel, kjer je mogel in prelagal na svoj kupček z izgovorom, da je premalo plačan za svoje pošteno opravljeno delo. In ''jemal'' je toliko časa, dokler ni sistem razpadel. Ko se je vzpostavil novi, se je spet šel ''privatizacijo'' tistega, kar je še ostalo… 
Zato pa smo zdaj tam, kjer smo z našo moralo in se čudimo, zakaj ni nobene odgovornosti pri ravnanju s proračunskim denarjem in javnimi naročili, ki se pogosto sklepajo po poznanstvih in ne na podlagi razpisov. Dobro bi bilo, če bi dali podpisat etični kodeks poleg ministrom tudi vsem vodilnim uslužbencem javnih podjetij in ustanov, ker se bodo sicer stare igre prelaganja kupčkov nadaljevale na nižji ravni, tako kot zadušljivo vzdušje v naši družbi, ki je v veliki meri posledica teh nerešenih pojavov.

Božični prazniki in njihovo sporočilo božje solidarnosti s človekom torej ne smejo biti uspavanka, ampak prebujanje naše zavesti, da smo odgovorni drug za drugega! Posameznik ne zmore reševati problemov lakote, vojn in krivic, ki se dogajajo po svetu, more pa tiste okoli sebe. Tu se da zmeraj kaj postoriti, da bo vzdušje in življenje okoli nas prijaznejše. Prepričan sem, da bi bili potem tudi prazniki bolj doživeti, kot so, čeprav ne bi migotalo po naših balkonih in terasah ravno na stotine lučk. Dovolj je prižgati eno samo lučko in to v kamrici našega srca, da bo tisti, ki bo šel mimo, videl in vedel, da lahko vstopi in se pogreje, kajti pri vsem obilju hrane, ki ga imamo, smo namreč še vedno duševno podhranjeni in kljub množici, ki nas obdaja ter vsem tehničnim pripomočkom za komuniciranje, ki jih imamo, se premnogi čutijo osamljeni. Samo korak nas loči od njih in od nas je odvisno, če ga bomo naredili. Priložnosti za to gotovo ne manjka, samo izrabiti jih je treba in to že te praznike, če hočemo, da bo prihodnje leto lepše. Nič namreč ne pride samo od sebe, še najmanj dobro.

DOLINA MIRU 2

Snežnik, december 2003
 

 Že od začetka decembra nas poštarji preko medijev priganjajo, naj oddamo svoja praznična voščila najkasneje do dvajsetega decembra, če hočemo, da jih bodo naslovniki pravočasno prejeli. Po pravici povedano mi tovrstno medsebojno izmenjevanje skoraj vedno enakih vljudnostnih obrazcev ne gre kaj prida od rok, zato se mu, če le morem, najraje kar izognem. Da ne bo pomote, nisem noben ljudomrznež, niti nisem proti voščevanju, vendar s pogojem, da res verjamemo v tisto, kar si izrekamo ali napišemo.
 Ampak, prosim vas, tolikšno količino ''sreče,'' kot si jo za božično-novoletne praznike izrečemo in razpošljemo z voščili, enostavno ni mogoče spraviti vase brez nevarnosti za duševno ravnovesje. To je nekaj podobnega, kot če bi naenkrat pojedli velikansko čokolado. Mislite, da je z našo duševnostjo kaj drugače, če jo nabašemo s tolikimi željami naenkrat? Dokaz za to so naši razočarani in razpotegnjeni obrazi, s katerimi vsakokrat po novem letu hodimo naokoli. To, čemur pravimo praznovanje, se nam vedno sprevrže v eno samo živčno beganje in obremenjevanje z vsemi mogočimi opravki, namesto v sproščajoče praznjenje, kar beseda praznovati pravzaprav pomeni. Naši predniki so čas odmerjen praznovanju znali bolje uporabiti kot ga znamo mi, čeprav so večinoma hodili peš na obiske in niso imeli vseh mogočih pripomočkov za komuniciranje, kot jih imamo danes. Mogoče so bila takratna medsebojna srečevanja ravno zaradi tega bolj spontana in prisrčna. Predvsem pa mislim, da je bilo v njih več pristne človeške bližine, kot jo je danes. Temu pa ni kriva tehnika, na katero se zelo radi sklicujemo in ki naj bi nas odtujevala, ampak naše obnašanje. Obiski namreč niso več srečevanje, ampak predvsem izmenjevanje darilnih vrečk, kar postavlja v drugi plan vse ostalo dogajanje. Ob tem bi se morali zamisliti, kako slabo uslugo pravzaprav delamo drug drugemu in družabnemu življenju, če si ne upamo priti nikamor več na obisk brez cuclja v roki. In to ne samo ob kakšnih posebnih priložnostih, ki bi opravičevala tako ravnanje (rojstni dan, jubileji), ampak tudi ob čisto navadnih dnevih in okoliščinah. S tem si sami zapiramo vrata pred sočlovekom, ker ga postavljamo v vlogo kupca naše naklonjenosti. 

Potem ni čudno, da pred prazniki poslušamo lementanja o naraščajoči osamljenosti med vsemi sloji prebivalstva in to ne samo v mestih, ampak tudi na vasi, kjer se je potrošniški smog enako globoko zalezel v vse pore življenja.

Prihajajoči prazniki so priložnost, da iz njih naredimo sebi in drugim kaj lepega. Mir, to sodobnemu človeku skoraj nepoznano stanje brez hrupa in hitenja, je možno imeti na dosegu skozi vse leto. Ponj nam ni potrebno odhajati v puščavo ali na samotne otoke, ampak samo vsak dan nekaj korakov in trenutkov vase, pa bomo v svoji dolini miru…Sporočila praznikov (tudi nedelje) nas prepričujejo, da  so namenjeni ravno temu, da se v njih razbremenimo notranjih napetosti in si naberemo novih moči.. Karkoli boste torej počeli v prihajajočih prazničnih dneh, počnite s srcem. Naj ne bosta ''sreča in zdravje'', ki ju boste pogosto izrekali, le vljudnostni besedi, ampak resna želja in potreba po trajnem ter uravnoteženem duhovnem in telesnem blagostanju. In nikar ne rinite svojih skrbi pred sabo v prihodnje leto, kajti vse pride in odide ob svojem času, zato res praznujte in si spočijte v svoji dolini miru, kjerkoli že je. In če se boste v njej počutili neizpolnjeni brez obdarovanja, ga namenite komu, ki ga je res potreben. S tem boste najbolj pomagali sebi in njemu do lepšega sveta, ki si ga vsi tako želimo. Pa srečno!  

BOŽIČNE VOŠČILNICE

Božično-novoletni prazniki so vse bolj potrošniško naravnani. V tej nezdravi vnemi gremo včasih tako daleč, da nam  zmanjka časa ravno za tisto, čemur so pravzaprav namenjeni - za sočloveka. Dokaz za to so večno enake suhoparne voščilnice, ki si jih leto za letom pošiljamo za praznike. In ravno te so me vzpodbudile k pisanju te zgodbe. Vsaka podobnost s komerkoli v njej (razen z mano) je zgolj naključna…

 december 2004

Štefan je stopil skozi velika steklena vrata trgovine s šolskimi in pisalnimi potrebščinami ter polglasno pozdravil prodajalki, ki sta begali sem ter tja za svojim pultom ter iskali po policah, kar so jima naročale stranke. Samo za trenutek sta se bežno ozrli z očmi v smeri njegovega glasu in nadaljevali z delom. Neodločno je obstal in ni vedel, kam bi se del, ker so tri mlajše ženske povsem zavzele ozek prostor ob pultu, tako da ni mogel naprej. Brezskrbno so šarile s papirjem in se spotoma glasno pomenkovale. Izbirale so in izbirale, ko da se ne morejo odločiti, kaj vse bodo potrebovale za bližajoče se praznike. Zamaknil se je v stran in si začel ogledovati vrteča stojala, ki so se kar pripogibala pod težo raznovrstnih prazničnih voščilnic, a ni našel nobene svojim željam primerne. V mapi pod pazduho je namreč imel dve neodposlani pismi prijateljem iz Amerike, katerim je želel dodati še božični voščilnici s kakšnimi domačimi slovenskimi motivi. A od vsepovsod so zrli vanj sami kičasti Jezuščki v plastičnih jaslicah. Skoraj je že mislil oditi kam drugam preskušati srečo, ko ga je prodajalka, ki je očitno opazila njegovo zbeganost, mimogrede nagovorila izza svojega papirja:

»Vam lahko kaj pomagamo?«

»Iščem kakšne slovenske motive. Če  bi mogoče..?« je dejal v zadregi.

»Seveda je mogoče!« mu je odvrnila samozavestno. »Takoj vam pokažem, kaj ponujamo. Lahko si izberete vizitke ali pa navadne voščilnice. Gotovo vam bo katera všeč.«

Razgrnila je na pult zajeten kupček voščilnic, ki jih je v trenutku od nekje pričarala in začela streči novi stranki. Štefan se je tako zatopil v izbiranje, da je skoraj pozabil, kje je. Všeč so mu bili Gasparijevi koledniki. Povlekel je pismo iz mape in primerjal, če bi šla voščilnica vanj. Bi. Olajšano se je vzravnal.

 Bi prosim lahko tudi jaz malo pogledala?« mu je ravno tedaj zapel skoraj v uho zveneč ženski glas nekje izza hrbta. Zdrznil se je, kot bi ga zalotili pri prepovedanem početju.

»Seveda, seveda, saj sem že končal. Kar oglejte si!« je zamrmral, ne da bi se ozrl, kdo mu gleda čez ramo in se obzirno odmaknil, da bi ženska lahko segla po njih. Roka ob njem je res malomarno pobrskala po voščilnicah.

»Veste, iščem takšne voščilnice, na katerih je že vse napisano!« je tenko zapel isti glas. » Gre hitreje. Te so sicer lepe, a kaj, ko jih je treba šele opremiti z besedilom. Kam pa pridemo, če bi hoteli na vsako napisati drugačno sporočilo. Lepo vas prosim, kdo pa še danes to počne in si lahko sploh privošči?« je skoraj zakričala Štefanu v uho.

»Jaz že!« se je ta kljubovalno oglasil in se bežno ozrl vanjo. »Zakaj pa imamo roke, ko da z njimi pišemo besede, ki jih potem razpošljemo prijateljem, da jih okušajo za praznike namesto domače praznične potice. Kaj naj počnejo s prazno razglednico?«

»A ste vi sploh s tega sveta?«  je poskočila z glasom, kot da ji je pravkar stopil na prste in se nevede odmaknila od njega.  »Veste koliko časa bi to trajalo?«

»Vem! « ji  je nenavadno krotko odvrnil Štefan. »Pisali bi jih vse leto…Nič zato, bi bilo vsaj vredno čakati nanje! Vseeno pa bom povprašal na pošti,  če je morda treba posebej doplačati znamko, če so voščilnice popisane s kakšnimi nepotrebnimi besedami!…« je zaključil na pol v šali svojo razpravo.

»Zdaj se boste pa še norčevali iz mene!«  je onemoglo ravsnila vanj že na poti k vratom. »Predrznež!«

»Plačal bi!«  je dejal prepadeni prodajalki, ki je nemočno poslušala njun nenavadni pogovor.

»Ravno na vas je morala naleteti…na človeka, ki, kako naj rečem, dela z besedami. Res čudno!« je zaupljivo zašepetala vanj svoje ogorčenje nad obnašanjem odhajajoče vsiljivke, medtem, ko mu je vračala drobiž. 

»Nič ni čudno!« ji je vrnil zaupljivost. »Ravno na pravi naslov se je obrnila, ker drugje ne bi mogla priti v zgodbo.«

O kakšni zgodbi pa zdaj govorite?« ga je začudeno pogledala. Saj te ženske sploh ne poznate?«

»Pisec ne potrebuje pri svojem delu pravzaprav nobenega spoznavanja, ampak le navdih in malo sreče, kakršno sem imel ravnokar!« je odvrnil veselo in odkorakal skozi vrata s težko priborjenimi voščilnicami pod pazduho ter novo zgodbo v glavi. Prodajalka je osuplo gledala za njim in zmajala z glavo.

»Res so nenavadni ljudje, ti pisatelji!« je dejala svoji kolegici.  »Vse jim pride prav, celo  kakšno tršo besedo znajo toliko zmehčati, da postane uporabna.«  

»Zato pa imamo umetnike,« jo je poučila.

Ampak zakaj pa imamo praznike, če se ne moremo niti tedaj usesti in napisati sočloveku kakšno prijazno besedo? » je vprašala prva.

»Saj!« se je zamislila druga,« kaj ti bo kup prejetih voščilnic, če ni na njih z besedami narisanih obrazov ljudi, ki ti jih pošiljajo? Me dve žal ne moreva tega narediti namesto kupcev…«

-------------

Upam, da ste to že sami naredili, zato vam voščim varen prestop v novo leto. Karkoli boste komu izrekli na njegovem pragu, naj bo res in vedno odsev vaših misli. 

PREDPRAZNIČNI NOKTURNO

Snežnik,  dec 2008

Dragi bralci!

 

Ker imate gotovo že do vrh glave izrazov, kot so kriza in recesija, s katerimi vas dan za dnem bombardirajo mediji, vam ne bom še jaz postregel z njimi za praznike, ko naj bi se človek razbremenil vsakdanjih skrbi ter si nabral svežih moči za navadne dneve, ki potem sledijo. Bi bilo pa dobro, če bi medtem v svoji bisagi, ki jo vlečemo s sabo v novo leto, naredili inventuro in pogledali, ali so v njej res same uporabne stvari, ali pa so vmes tudi takšne, za katere je škoda naše dragocene življenjske energije, ki bi jo koristneje uporabili za kaj drugega, kot za njihovo nošnjo. Ko sem tuhtal, kaj naj vam napišem za letošnjo praznično misel, sem se spomnil posrečene domislice mojega pisateljskega kompanjona Matjaža, ki v enem svojih preteklih prispevkov trdi, da so za večino sodobnega zla in krivic na svetu krive slabe risanke, ki so jih državni in gospodarski vodje gledali v otroštvu. Bo menda kar držalo, da precej človekovega odzivanja na življenjske okoliščine v odraslosti verjetno res zavisi od tega, kako so ga pripravljali nanje v otroštvu. Kar se mene tiče, nisem začel s pravljicami ali risankami, ampak z branjem vseh dosegljivih del domače in tuje književnosti ter šele v mladostniških letih, ko je prišla v naše kraje doba televizije, prešaltral na risanke in filme. Naj ob tem pripomnim, da v otroštvu nisem poznal, kaj šele imel lego kock in podobnih ''pomagal'' za vzpodbujanje in zaposlovanje otroške ustvarjalnosti, se pa ne spomnim, da bi se kdaj dolgočasil ali pa čutil za kaj prikrajšanega. Pa ne zato, ker ''je bilo takrat vse drugače in lepše,'' kot radi pozlatimo leta, ki so daleč za nami, ampak, ker smo znali z domišljijo zapolniti in premostiti vsakršno pomanjkanje. V sedanjem času, ko se to ponovno grozeče nakazuje na obzorju našega neba v dosti večjem obsegu, kot so načrtovalci zlate prihodnosti zarisali, bi nam prišla še kako prav zajetna zaloga neupogljive volje do življenja, kakršno smo imeli v otroštvu.

Te nismo črpali iz risank, ampak iz pravljic in ljudskih pripovedk, za katere nekateri sodobni vzgojitelji sicer menijo, da vsebujejo preveč ''škodljivih'' primesi strahov in raznih grozljivih (stresnih) prizorov, da bi imele kake pozitivne vzgojne učinke na otroka. Ko sem malo razglabljal o tem, zakaj so jih toliko vpletli vanje, sem prišel do ugotovitve, da nikakor ne naključno, ampak, da bi se otroci že od malih nog naučili obvladovati svoje prástráhove, ki so prisotni v človekovi podzavesti ne glede na to, če je kdaj poslušal pravljice ali ne! Strah je namreč tisti, ki bolj kot okoliščine hromi človekovo voljo pri spoprijemanju s težavami, ki so, ne samo v pravljicah, ampak tudi v ta pravem življenju, če ne vedno rešljive, pa zagotovo obvladljive, če se le vztrajno lotimo iskanja izhoda. Torej nikoli vnaprej obcagat!

Ko sem že začel s citiranjem drugih avtorjev, bom tudi nadaljeval in sicer z verzom iz popevke kantavtorja Iztoka Mlakarja ''Vesel Božič,'' kjer pravi nekako takole: ''…da ne bo grjeha, voščim vesel Božič prav vsim, tudi assasinam in dušam prodanim…''

Kaj naj pa jaz vam zaželim? Da bi si v prihajajočem letu na vaših vratih čim bolj pogosto podajala kljuko ''sreča in zdravje,'' ki ju v prazničnih dneh največkrat izrekamo in ki simbolizirata željo po usklajenemu blagostanju duha in telesa. Pa privoščite si večkrat vmes in ne samo za praznike kak požirek miru, ker dobro dene obojemu. Povrhu je še zastonj.

Srečno!