Snežnik, okt. 2009
Že precej pred začetkom šole so nas tudi letos po vseh medijih na veliko opozarjali, naj bomo za volanom še posebno pozorni na naše malčke, ki bodo prvič samostojno na cesti, ker so zelo nepredvidljivi v svojem obnašanju. Na sam prvi šolski dan zjutraj pa so na radiu Koper poklicali in povprašali enega znanih slovenskih književnikov, po čem se spominja svojega prvega šolskega dne. Kot večini drugih ne več ravno mladih nekdanjih šolarjev, je tudi njemu že skoraj povsem izhlapel iz spomina, ker mu ni predstavljal takega spektakla, kot ga današnji starši, oziroma vsi skupaj vred uprizarjamo.
Če pogledam mojega, ki se je zgodil pred natanko pol stoletja, si ga tudi jaz zagotovo ne bi po ničemer zapomnil, če ne bi takoj po prestopu praga nekdanje gostilniške sobe preurejene v učilnico, zaradi lasanja z enim od sošolcev zabredel v težave z učiteljico, ki je oba za kazen poslala stati vsakega v en kot zraven table in gledati v zid. Ne spominjam se, kako dolgo sva morala tam ždeti, kakor tudi ne, zakaj sva si pravzaprav skočila v lase, ker sva bila oba dokaj miroljubne narave. Žal ga ne morem vprašati, če morda on kaj več ve o tem, ker že lep čas na britofu uživa mir pred nadlogami tega sveta, med katere šteje tudi šola. To smo sicer kmečki otroci z olajšanjem pričakovali, saj nas je rešila nekaterih nič kaj priljubljenih domačih poletnih obveznosti, kot je bila recimo vsakodnevna paša kakih požrešnih krav. Te so včasih ravno sredi naše najbolj zavzete igre s kakim od sotrpinov, ki je pasel kje blizu, ušle na kako bližnjo njivo koruze in si jo na veliko privoščile, za kar smo si potem pri oškodovancu, kot tudi doma nakopali neprimerno več težav, kot pa zaradi obnašanja v šoli. Bolele pa so najbolj tiste kazni, ki smo jih po nedolžnem prestajali.
Jaz sem nekaj takšnih krivičnih obsodb doživel na svoji koži, med drugim tudi v šoli, kjer sicer od tistega nesrečnega prvega dne nisem nikoli več dajal razlogov za skrbi ne učiteljem, ne staršem. So pa za to poskrbeli moji sošolci - bilo je menda v petem razredu, ko so iz šolske omare lepega dne neznano kam izginili zvezki z našimi šolskimi nalogami in krivdo zvrnili name z utemeljitvijo, da sem menda dobil slabo oceno in jo hotel malo ''popraviti.'' To seveda ni bilo res, ker mi učenje sploh ni delalo preglavic, kot tudi ne starši, če bi dobil kako slabo oceno. Teh vsaj pri meni nikoli niti gledali niso, razen v spričevalu, ker so imeli tedaj pomembnejših opravkov in skrbi s preživetjem družine.
V moje pravice in svoboščine so posegli le v primeru, če sem naredil kak resen prekršek. Za omenjeno izginotje šolskih zvezkov je morala priti mama v šolo in to prvič in zadnjič v moji šolski karieri, pa še to ne na svojo pobudo, ampak na pisno zahtevo učiteljice. Kaj sta se pogovarjali, mi ni povedala, a me tudi ni brigalo, saj nisem imel nič pri tej zadevi. Je pa verjetno takrat v meni dozorel sklep, da se izognem zadnjemu dnevu šole in slovesu od nje, kar se je čez tri leta tudi zgodilo, da se nisem udeležil ne zaključnega šolskega izleta, ne valete ali kako se je že temu poslovilnemu ceremonialu tedaj reklo.
V moje pravice in svoboščine so posegli le v primeru, če sem naredil kak resen prekršek. Za omenjeno izginotje šolskih zvezkov je morala priti mama v šolo in to prvič in zadnjič v moji šolski karieri, pa še to ne na svojo pobudo, ampak na pisno zahtevo učiteljice. Kaj sta se pogovarjali, mi ni povedala, a me tudi ni brigalo, saj nisem imel nič pri tej zadevi. Je pa verjetno takrat v meni dozorel sklep, da se izognem zadnjemu dnevu šole in slovesu od nje, kar se je čez tri leta tudi zgodilo, da se nisem udeležil ne zaključnega šolskega izleta, ne valete ali kako se je že temu poslovilnemu ceremonialu tedaj reklo.
Čez dvajset let me je usoda spet postavila pred podobno izbiro, ko je datum vabila srečanja s sošolci, na katerega sem takrat za spremembo želel iti, sovpadel ravno z mojim literarnim nastopom na prvih premskih srečanjih. Se razume, da sem dal prednost literaturi, ki je prevladovala v mojem življenju še naslednji dve desetletji. Zdaj me ne vleče nikamor več, razen še k zvonovom in k vam, dragi bralci, med katerimi je tudi nekaj nekdanjih sošolcev, ki jih ob tej priliki lepo pozdravljam in se jim zahvaljujem za dolgoletno potrpežljivo prebiranje mojih člankov.
Naj ob tem pripomnim, da smo bili ena zadnjih generacij idealistov, ki je še imela željo spremeniti svet, kakor tudi vizijo, kako naj bi izgledal. Najbrž je k našemu rojstvu precej prispeval spodleteli Titov pohod na Trst, na kar so nas dolgo spominjali napisi z zvenečimi parolami na zidovih hiš ob cesti po vsej dolini naše Velke vode, naše starše pa vreščanje otrok, ki smo se kmalu zatem v takem številu rodili, da je zmanjkalo prostora v naši šoli in so nas morali dva razreda za dve leti nastaniti kar v prostorih nekdanje gostilne. Meni je pasalo, ker sem imel le dobrih sto metrov do šole.
Naj ob tem pripomnim, da smo bili ena zadnjih generacij idealistov, ki je še imela željo spremeniti svet, kakor tudi vizijo, kako naj bi izgledal. Najbrž je k našemu rojstvu precej prispeval spodleteli Titov pohod na Trst, na kar so nas dolgo spominjali napisi z zvenečimi parolami na zidovih hiš ob cesti po vsej dolini naše Velke vode, naše starše pa vreščanje otrok, ki smo se kmalu zatem v takem številu rodili, da je zmanjkalo prostora v naši šoli in so nas morali dva razreda za dve leti nastaniti kar v prostorih nekdanje gostilne. Meni je pasalo, ker sem imel le dobrih sto metrov do šole.
No, z leti vse zbledi, tako spomini, napisi, kot ideje, ki so jih porajale in lepega dne presenečen ugotoviš, da je tisto, kar moraš spremeniti - pravzaprav ti sam, če hočeš, da bo tvoj in ostalih svet kdaj lepši! Potrudite se, da bo to že danes.
