ponedeljek, 31. avgust 2015

PRVI ŠOLSKI DAN

Snežnik,  okt. 2009


Že precej pred začetkom šole so nas tudi letos po vseh medijih na veliko opozarjali, naj bomo za volanom še posebno pozorni na naše malčke, ki bodo prvič samostojno na cesti, ker so zelo nepredvidljivi v svojem obnašanju. Na sam prvi šolski dan zjutraj pa so na radiu Koper poklicali in povprašali enega znanih slovenskih književnikov, po čem se spominja svojega prvega šolskega dne. Kot večini drugih ne več ravno mladih nekdanjih šolarjev, je tudi njemu že skoraj povsem izhlapel iz spomina, ker mu ni predstavljal takega spektakla, kot ga današnji starši, oziroma vsi skupaj vred uprizarjamo.
Če pogledam mojega, ki se je zgodil pred natanko pol stoletja, si ga tudi jaz zagotovo ne bi po ničemer zapomnil, če ne bi takoj po prestopu praga nekdanje gostilniške sobe preurejene v  učilnico, zaradi lasanja z enim od sošolcev zabredel v težave z učiteljico, ki je oba za kazen poslala stati vsakega v en kot zraven table in gledati v zid. Ne spominjam se, kako dolgo sva morala tam ždeti, kakor tudi ne, zakaj sva si pravzaprav skočila v lase, ker sva bila oba dokaj miroljubne narave. Žal ga ne morem vprašati, če morda on kaj več ve o tem, ker že lep čas na britofu uživa mir pred nadlogami tega sveta, med katere šteje tudi šola. To smo sicer kmečki otroci z olajšanjem pričakovali, saj nas je rešila nekaterih nič kaj priljubljenih domačih poletnih obveznosti, kot je bila recimo vsakodnevna paša kakih požrešnih krav. Te so včasih ravno sredi naše najbolj zavzete igre s kakim od sotrpinov, ki je pasel kje blizu, ušle na kako bližnjo njivo koruze in si jo na veliko privoščile, za kar smo si potem pri oškodovancu, kot tudi doma nakopali neprimerno več težav, kot pa zaradi obnašanja v šoli. Bolele pa so najbolj tiste kazni, ki smo jih po nedolžnem prestajali. 
Jaz sem nekaj takšnih krivičnih obsodb doživel na svoji koži, med drugim tudi v šoli, kjer sicer od tistega nesrečnega prvega dne nisem nikoli več dajal razlogov za skrbi ne učiteljem, ne staršem. So pa za to poskrbeli moji sošolci - bilo je menda v petem razredu, ko so iz šolske omare lepega dne neznano kam izginili zvezki z našimi šolskimi nalogami in krivdo zvrnili name z utemeljitvijo, da sem menda dobil slabo oceno in jo hotel malo ''popraviti.'' To seveda ni bilo res, ker mi učenje sploh ni delalo preglavic, kot tudi ne starši, če bi dobil kako slabo oceno. Teh vsaj pri meni nikoli niti gledali niso, razen v spričevalu, ker so imeli tedaj pomembnejših opravkov in skrbi s preživetjem družine. 
V moje pravice in svoboščine so posegli le v primeru, če sem naredil kak resen prekršek. Za omenjeno izginotje šolskih zvezkov je morala priti mama v šolo in to prvič in zadnjič v moji šolski karieri, pa še to ne na svojo pobudo, ampak na pisno zahtevo učiteljice. Kaj sta se pogovarjali, mi ni povedala, a me tudi ni brigalo, saj nisem imel nič pri tej zadevi. Je pa verjetno takrat v meni dozorel sklep, da se izognem zadnjemu dnevu šole in slovesu od nje, kar se je čez tri leta tudi zgodilo, da se nisem udeležil ne zaključnega šolskega izleta, ne valete ali kako se je že temu poslovilnemu ceremonialu tedaj reklo.
 Čez dvajset let me je usoda spet postavila pred podobno izbiro, ko je datum vabila srečanja s sošolci, na katerega sem takrat za spremembo želel iti, sovpadel ravno z mojim literarnim nastopom na prvih premskih srečanjih. Se razume, da sem dal prednost literaturi, ki je prevladovala v mojem življenju še naslednji dve desetletji. Zdaj me ne vleče nikamor več, razen še k zvonovom in k vam, dragi bralci, med katerimi je tudi nekaj nekdanjih sošolcev, ki jih ob tej priliki lepo pozdravljam in se jim zahvaljujem za dolgoletno potrpežljivo prebiranje mojih člankov. 
Naj ob tem pripomnim, da smo bili ena zadnjih generacij idealistov, ki je še imela željo spremeniti svet, kakor tudi vizijo, kako naj bi izgledal. Najbrž je k našemu rojstvu precej prispeval spodleteli Titov pohod na Trst, na kar so nas dolgo spominjali napisi z zvenečimi parolami na zidovih hiš ob cesti po vsej dolini naše Velke vode, naše starše pa vreščanje otrok, ki smo se kmalu zatem v takem številu rodili, da je zmanjkalo prostora v naši šoli in so nas morali dva razreda za dve leti nastaniti kar v prostorih nekdanje gostilne. Meni je pasalo, ker sem imel le dobrih sto metrov do šole.
No, z leti vse zbledi, tako spomini, napisi, kot ideje, ki so jih porajale in lepega dne presenečen ugotoviš, da je tisto, kar moraš spremeniti - pravzaprav ti sam, če hočeš, da bo tvoj in ostalih svet kdaj lepši! Potrudite se, da bo to že danes. 


VONJ PO JESENI

Nekaj čisto sveže nabranih posnetkov













Z GLAVO NA ZABAVO IN NAZAJ

Snežnik, december 2011

V naši deželici pod Triglavom, za katero vse bolj v en glas ugotavljamo, da se vrti v nasprotni smeri raja, kot tudi pravne države, lahko vseeno s kančkom zanosa povemo, da smo vsaj v nekaterih - čeprav ne ravno po posnemanja vrednih navadah - čisto pri vrhu svetovnega povprečja. 
Najstarejši rekord, ki ga zanesljivo branimo še iz časov Juge, se nanaša na letno porabo (če sem seveda prav slišal najnovejše podatke) 6 litrov - se razume popitega – čistega alkohola na prebivalca, kar bi zneslo po mojem izračunu 55 litrov vina z vsebnostjo 11% alk., zaradi česar nas statistično uvrščajo v narod alkoholikov, čeprav tja še ne spadamo. So pa pristojne službe že sprožile alarmno stanje glede zaskrbljujoče razsežnosti tega pojava, ki bi v času poglobljene gospodarske krize lahko prerasel v vsesplošno epidemijo, zato pripravljajo zelo ostre zakonske ukrepe, s katerimi naj bi zajezili porabo in tudi dostop do alkoholnih pijač. 
Nekateri se navdušujejo nad splošno prohibicijo, kot so jo imeli v Ameriki v začetku preteklega stoletja, ki pa se je izkazala kot povsem zgrešen način zdravljenja tega večplastnega problema, ki terja drugačen prijem, kot je splošna prepoved proizvajanja in prodaje alkoholnih pijač. Od ljudi ne moreš namreč zahtevati, da bodo kar čez noč spremenili svoje prehranske in druge razvade, še najmanj z zakonsko prisilo, če jih prej ne pripraviš do tega, da bodo razumeli koristnost in vzgojni smisel ukrepov ter jih tudi upoštevali. 
Da to ne velja za prometne predpise, se razume samo po sebi, ker bi si sicer vsak voznik po svojem občutku določal, katera je zanj zgornja še dopustna mera popitega alkohola, s katero lahko brez ogrožanja sebe in drugih sede za volan. Se pa ne strinjam z ničelno stopnjo, ki jo nekateri zadrteži predlagajo, ker bi to ljudi prej odbijalo, kot pa vzpodbujalo k odgovornemu obnašanju, oziroma izogibanju pitja alkoholnih pijač pred vožnjo.
 Tu zadenemo ob naše družabne navade, za katere mnogi menijo, da so preveč naklonjene alkoholu, čemur je težko oporekati. Naj spomnim, da so nastale v časih, ko so ljudje še hodili peš ali pa pozneje z javnimi prevoznimi sredstvi na obiske ali zabave, zaradi česar jim ni bilo treba tako paziti na število popitih kozarcev, kot zdaj, ko gremo z avtom. Resda ga vozi en sam, ne moremo pa od njega zahtevati, da bo ''na suho'' vztrajal na kakšni rojstnodnevni ''žurki'' ali v diskoteki pozno v noč - ne samo z alkoholom, ampak tudi z drugimi ''pripomočki za veselje'' napokanimi veseljaki, ki se jim običajno ne spi, kot tudi nikamor ne mudi. 

Pri tem sem se spomnil, kakšen vik in krik o kratenju osebnih svoboščin so nekateri dvignili ob predlogu prejšnje vlade, ki je pred nekaj leti predlagala, da naj bi diskoteke obratovale menda  ''le'' do dveh zjutraj, kot tudi, da naj bi se dijaki po določeni uri ne smeli brez spremstva staršev, oziroma odraslih pojavljati v javnih lokalih.
 Če bi ti predlogi tedaj obveljali, bi morda rešili kako mlado življenje, ki je ugasnilo v prometnih nesrečah zaradi čelnega trčenja ali prevračanje s ceste zaradi jutranje zaspanosti voznikov ob vračanju s predolgih nočnih zabav. Tu me ne prepriča dostikrat predvajan polovičen reklamni slogan : ''Z glavo na zabavo,'' ampak bi mu morali dodati še drugi, pomembnejši del, ki bi govoril o pravočasnem vračanju z nje z vsestransko bistro glavo, ker je tedaj najbolj potrebna. Kaj namreč koristi treznost, če voznika zaradi predolgega bedenja med vožnjo domov zagrabi nenadna zaspanost, ker bo enako nevaren, kot če bi bil pijan. 
Pri iskanju razlogov za še zmeraj preveliko število prometnih nesreč in žrtev pri nas ne gre kazati s prstom zgolj na alkohol, ampak tudi na objestnost in nasilnost, ki nimata nujno zveze z njim, ampak z našimi vedenjskimi vzorci, ki jih prenašamo tudi za volan. Tu bi morali začeti vzgajati bodoče voznike že od vrtca naprej, da bi jih navajali k strpnosti, na obvladovanje svojih nagnjenj po pretirani tekmovalnosti v cestnem prometu, predvsem pa k zdravi presoji svojih zmogljivosti, kar je v prometu še kako pomembno, da se ne lotimo nečesa, kar ne obvladamo, kot recimo brezglavega prehitevanja ali divjanja po cesti ob vsakih vremenskih pogojih, ker s tem dobesedno iščemo težave in žal pogosto tudi najdemo…
Če se vrnem na začetno temo o rekordnih šestih litrih popitega alkohola na prebivalca, se mi sama od sebe vsiljuje povezava s šestimi svečami na prebivalca (evropski rekord), ki smo jih porabili za ''razsvetljavo'' grobov menda samo ob letošnjih novembrskih praznikih spomina na pokojne. Oboje namreč kaže znake naše globoke bivanjske stiske, ki jo skušamo blažiti eni z alkoholom, drugi s svečami, tretji s samomorilskim divjanjem po cestah. Pri tem bi nam bolj koristilo, če bi se lotili preurejanja sedanjosti in jo naredili bolj prijazno in svetlo. Spomnimo se naših prednikov, ki so z vztrajnostjo zmogli prebroditi hujše krize od te, v kateri se nahajamo. Imeli so veliko vero v življenje, kot veselje do njega, ki nam ju zdaj nevarno zmanjkuje. Tega pa si predniki v nobenih, še tako slabih okoliščinah niso pustili vzeti, v čemer bi jih bilo ne samo vredno, ampak nujno posnemati. Preživetje in tisto, čemur pravimo ''sreča'' namreč ni odvisno od tega, kaj in koliko česa imaš, ampak, kako znaš s tem ravnati. Ko se bomo tega naučili, sem prepričan, da nam bo za notranjo pomiritev zadostoval en sam kozarec vina, kot tudi ena sama sveča, ker se nam bo zdelo, da je okoli nas že dovolj svetlo.



nedelja, 30. avgust 2015

PREDSTAVITEV TREH MLADIH BISTRIŠKIH LITERATOV

Snežnik, marec 2007



V letošnjem mesecu kulture so dobili svojo priložnost tudi bistriški literati in sicer v četrtek 15, februarja v knjižnici Makse Samsa. V uro in pol trajajočem programu nam je vodja bistriške izpostave JSKD Igor Štemberger, ki se je po sili razmer znašel v vlogi moderatorja, na izviren in prepričljiv način trudil predstaviti tri mlade domače pesniške obraze (Olgo Novak, Matjaža Vrha in Patricijo Dodič), na videz sicer zelo raznorodne po slogu pisanja, a hkrati sorodne po erotičnem naboju, ki ga izžarevajo nekatere njihove pesmi. Med razgovorom z njimi o tej temi so prišli do ugotovitve (bolj zgovorna je bila ženska stran), da je erotika sestavni del pesniškega sveta, ki se ga ni treba sramovati. Meje, ki bi natančno določala do kje se v besedi natančno ''sme'' iti, da ne bi prestopili meja dobrega okusa in praga vulgarnosti, pravzaprav ni, ker jo pesnik sproti določa tako, kot razdaljo do bralca.
No, ob poslušanju njihovih pesmi, ki so jih sami izbrali in večino tudi sami prebrali, ni bilo zaznati v zraku kake erotične prenapetosti, ampak prej mehko zastrto otožnost, ki se je prepletala celo v za plesno glasbo napisanih besedilih Matjaža Vrha (eno sam zapel ob kitari), ki postaja vse bolj priznan pisec besedil za narodno zabavne ansamble.  Pravi šok je bilo za nas njegovo priznanje, da ga pri pisanju navdihuje glasba, za katero išče primerno besedilo in ne kakšni posebni notranji pesniški vzgibi. Končno je vseeno, kaj pesnika pripravi k pisanju, važna je stvaritev, ki jo dobi bralec ali poslušalec v branje ali poslušanje.
Kar se tiče slednjega, smo bili po nastopu še ostalih dveh soudeležencev večera, se pravi Patricije Dodič in Olge Novak, navdušeni nad vsemi tremi in izrazili željo, da bi tisto, kar so nam povedali, želeli kje prebrati tudi v knjižni obliki. Na to vprašanje nismo dobili določnega odgovora, je pa zagotovo, da bomo o njih v prihodnje še slišali in brali v medijih To velja tudi za mlado nadarjeno in če se ne motim, da tudi že nagrajeno harmonikarko Tejo Ljubič, ki je s svojim igranjem poskrbela, da  smo res pozabili na čas. Nekateri gledalci so po prireditvi prostodušno priznali, da so komaj vzdržali na stolih, ker so jih zasrbele pete in bi kar zaplesali


DNEVI, KI JIH NE POZABIŠ

Snežnik,  sept. 2008


Letošnji 24. avgust se je kar iz dveh razlogov zapisal z zlatimi črkami v zgodovino premske cerkve in župnije. Prvi je bila ponovitev zlate maše našega nekdanjega dolgoletnega župnika Janeza Premrla, drugi pa zaključek obsežnih in zahtevnih obnovitvenih del pri naši cerkvi. Ta je ravno do praznika svoje zavetnice sv. Helene, katere god (shod) smo tisto nedeljo slovesno obhajali, dobila novo streho ter obnovljeno in na novo prebarvano fasado. Pogleda, ki se je nudil nanjo tistega prazničnega nedeljskega jutra, je bilo v njeni 140 letni zgodovini (cerkev bila tedaj sezidana) deležno zelo malo župnikov, ker so se vsi po vrsti otepali z velikimi težavami pri njenem vzdrževanju. Najhujše čase je cerkev doživela ob zadnjem prekrivanju pred dobrimi štiridesetimi leti, ko je bilo zaradi dolgotrajnega zamakanja v notranjost močno poškodovanih večina poslikav Toneta Kralja. Od teh so sedaj nekatere restavrirane in tako rešene nadaljnjega propadanja. Ob tistem nesrečnem prekrivanju je cerkev utrpela tudi nekaj arhitektonskih ran na svoji zunanjosti, saj sta ji bila spremenjena oblika in naklon strehe ter odstranjene nekatere okrasne zidne obrobe. 
Takrat je spomeniško varstvo očitno spalo ali pa imelo drugačna merila kot danes, ko za vsak neznaten poseg zahteva kup soglasij ter elaboratov in dokler ni zadoščeno vsem njihovim zahtevam, ni možno začeti z deli. Ta so, kar se tiče zunanjščine, vsaj upamo, za našo generacijo, bila res zadnja! Znotraj pa, bogsigavedi, kdaj bo priromal sveti Metod iz ateljeja nazaj na svoje staro mesto na steni, kakor tudi ali se bodo dela nadaljevala na nasprotni strani cerkvene ladje pri Marijinem oznanjenju. Obljube, oziroma želje zanesenjakov so eno, finančno kritje astronomsko visokih stroškov restavriranja pa drugo. Znano je, da je neprimerno dražje, kot če bi vse poslikali na novo…Človek lahko samo občuduje zagnanost prednikov, ki so tako rekoč z golimi rokami postavili pokonci tako ogromno stavbo. O tem njihovem podvigu priča kronika zidave cerkve, ki jo je v digitalno obliko spravil ravno naš zlatomašnik Janez in jo tako naredil dostopno širši javnosti. V njej med drugim piše (odlomki): 

Novo cerkev s. Helene na Premu smo začeli zidati 6. dan septembra 1866. Žalostne okoliščine niso dopustile, da bi  se bilo delo pomladi  že začeti moglo. Veselo priterkovanje zvonov je naznanilo, da padla je perva skala v fundament. Fundament, okoli  4 čevlje globok,- povsod do rastoče skale skopan,-bil je zapolnjen v 14 dneh,-potreboval je-65 zidarjev in 46 manualov.
Kvaterno nedeljo-23 sept.-bil je odločen dan za blagoslovljenje glavnega kamna, kterega  je postavil p.n. gospod dekan iz Loke,-moj nepozabljivi prijatel-Franc Kramar-sorojak iz Dolenje vasi pri Ribnici, med obilno asistencijo. 
V glavni kamen smo vzidali - vpričo  neštevilnega ljudstva v trdo zaperti stekleni posodi-sedanjih trojih poglavitnih časnikov slovenskih :«Danice, Novice in Slovenca«-vsacega zadnji list, in ljubljanski šematizem. Do 4. oktobra so zidarji še delali - potem ko je bil cerkven zid okoli in okoli polovng seženj visok,-se je potrebno zdelo-za to leto odnehati. Stara cerkev je še čez zimo stala-notri   v (nastavljeni) novi..Velikonočne praznike 1867 smo še praznovali v stari cerkvi. Velikonočni ponedeljek-22.aprila-je bilo pri slovesni božji službi-zahvalnica »Te Deum«-s primerno pridigo za slovo. Drug dan dan (23. aprila) smo po sveti maši prenesli ss. Zakramente v grajščinsko kapelo,-ter cerkev obropano vsega-poderati začeli.- Pri podiranju smo našli v lončeni posodi 520 srebrnih denarčkov z napisom Mainhard Comes Tirol. (Mainhard je umrl l. 1295). Druziga starinskega spominka nismo nič našli, dasiravno smo do dna iz fundamentov kamnje pobrali…
Kdor pa od sedanjih prečudnih časov in o zgodovini premske cerkve še kaj več zvediti želi: naj se pri podpisanih (tehmal - ko boste cerkev zopet poderali-in novo zidali…že v večnosti) oglasi, ki so bili z neštevilno množico vred pričujoči pri slovesni stavbi glavnega kamna : Anton Grašic, dekan iz Ternova, France Kramar, dekan iz Stare Loke, Matevž Frelih, farman premski, Janez Bilc, zgodnik Ternovski, Jak. Jevšek, učitelj premski, Jože Žnidaršič, župan, Jul. Murgelj k.k. Aktnar.. Na Premu 23. septembra 1866.- pod papežem Pijem IX. in vikšim pastirjem-knezoškofom ljubljanskem Jernejem Vidmarjem.
Ni kaj dodati, tudi ne kaj kopati ob morebitnem podiranju, ker poleg žuljev graditeljev ni v temeljih vzidanega nič takega, kar bi privlačilo sodobne iskalce starin.


Na sliki dolgoletni premski župnik  Janez Premrl
v družbi Bistriških Škuork,
ki so prišle našemu jubilantu po cerkveni slovesnosti zapet pod lipo
pred premsko cerkvijo.

PET MINUT BLAZNOSTI

Snežnik,  april ‘09

PET MINUT BLAZNOSTI

Se zbudiš neko jutro in imaš že sto sedem let.
Prebiraš pesmi in si misliš: še ena stran.
Stojiš le pet minut in požiraš stoletja.
Nato srkneš malo zelenega čaja  /…/
/…/ prekrižaš roke na knjigi
in samo za pet minut zamižiš.
Odletiš v svojo oker savano. /…/
/.../ Razbijaš štiri strani sveta.
Narišeš mušice in zeleno jaso.
Rdeči mak in potok in hiše.
Narišeš človeka, zajebano maso,
posilstva in vojne, zavist in pohlep. /…/
/…/ Na mizi pustiš besedo mir. /…/
/…/ Se sprašuješ, kako izprazniti praznino.
Če je čas albatros, razprt v medvrstico. /.../
/…/ Med strune dihaš drobne tišine.
In ko hodiš tri korake naprej, tri nazaj, kje je čas?
In zakaj z ogledalom pod brado lahko zgrmiš v nebo?
Zadnja stran norosti /.../
Usoda nam spleta čudne mreže. /.../



V petek, 13. februarja, smo pospremili v javnost prvorojeno pesniško zbirko naše sicer že kar nekaj časa tudi v širšem prostoru uveljavljene pesnice Patricije Dodič-Patre. Za spremembo se to ritualno dejanje ni odvijalo v knjižnici, ampak v lokalu nasproti nje (v gostilni Tomex), ki si ga je avtorica izbrala za predstavitev. Pa ne zato, ker bi imela kake predsodke do knjižnice, ampak zaradi domačnega ambienta, ki ga ta lokal nudi. In res je bil zelo primerna kulisa za dogajanje tistega večera. Tega pa je bilo veliko, kakor tudi občinstva, ki se je komaj »speštalo« noter. Najbolj glasni in tudi številčno zastopani sodelujoči so bili člani pivške glasbene skupine ''Js sm forti,'' ki so nam za uvod in tudi vmes zaigrali ter zapeli nekaj znanih »komadov«. Na koncu pa je vodja skupine Silvo Čelhar na željo avtorice izrekel še nekaj besed, in sicer v šegavost zavitih trpkih resnic o pesništvu in pesnikih, ki jim že od Prešernovih časov sem nenehno sreča laže kot tudi javnost osle kaže, da pesnik še zmerom živi in umre brez d'narja kakor tudi brez javnega priznanja. Da pa je kljub temu to, kar počnejo pesniki in z njimi Patra, nekaj velikega in pomembnega, čeprav ni z mastnimi črkami zabeleženo v medijih. Citiral je verze Toneta Pavčka, ki pravi o človekovem poslanstvu: 

Na svetu si, da gledaš  sonce,
na svetu si, da greš za soncem,
na svetu si, da sam si sonce
in da s sveta odganjaš sence.

Ob tem se je Patri zahvalil, ker nam pomaga odganjati sence s svojimi pesmimi. Sam bi k temu dodal še svojo misel, da niso pesniki tisti, ki vnašajo v svet sence in otožnost, ampak razmere in časi, v katerih se pesmi rodijo. Kjer so namreč sence, morata biti tudi luč in svetloba, ki jih zarisujeta. Meja med obojim pa je tistih nekaj trenutkov blaznosti (pot do sebe in resnice), o katerih nam govorijo Patrine pesmi. Jaz pravim tem prebliskom trenutki božanskega videnja Lepote, ki so dani pesniku ob »napadu« navdiha na stičišču svetlobe in teme.
Zanj je pesnjenje hkrati slast in muka, plezanje v večno zasledovani, a nikoli osvojeni smeri Lepote, h kateri se neprestano vrača kot mesečnik in hodi čez njene nevarne previse … Kako zgleda njegovo prebujanje v vsakdanjo resničnost, so v zaključni točki uradnega dela programa povedali oziroma zapeli glasbeniki s Kreslinovo pesmijo, ki se začne takole:
''Sence so zginle, težko je zaspat, jutri pa z njimi moral bom vstat''…
To vstajanje pa je ponovno odpravljanje v sivo steno dneva in iskanje obraza Lepote v vsem, kar nam pride nasproti.
Knjiga je tematsko razdeljena na tri sklope. V prvem je Patrino splošno videnje življenja, drugi obsega erotiko, tretji pa socialno vsebino, v katero je vtkala vse, kar jo v odnosu z družbo prizadeva, tudi negativne oziroma temne plati medčloveških odnosov in življenja. Rdeča povezovalna nit vseh treh sklopov je po njenem ljubezen do življenja, brez katere so vse stvari, ki jih počnemo, mrtve. 
Še nekaj podatkov o sodelavcih, ki so se s Patro vred trudili pri nastajanju knjige. Za oblikovanje in prelom strani je poskrbel Marjan Krebelj, za lektoriranje Helena Pirih Rosa. Spremno besedo je prispeval Zoran Pevec, ilustracije Lea Benčič.  Knjigo je izdalo Literarno društvo Ilirska Bistrica, izid pa je sofinancirala Občina Ilirska Bistrica; natisnila jo je tiskarna Mljač iz Divače. Dobite jo lahko v knjižnici Makse Samsa ali v knjigarni Kakež. 
Naj še povem, da so na predstavitvi poleg Igorja Štembergerja, vodje bistriške izpostave JSKD, ki je povezoval program in se pogovarjal z avtorico, sodelovali še Aleksander Borenovič, Mirjana Ujčič, Helena Strle in Gjilten Sali, ki so vsak prebrali po eno pesem, slednja prepesnjeno v albanski jezik.
Za konec pa v avtoričinem imenu vabilo na še eno Patrino prireditev, in sicer odprtje
 razstave "Starešine," ki bo v prostorih Občine Kozina,  13. marca. ob 18. uri.





sobota, 29. avgust 2015

OD NAVDIHA NE PUSTI JIM MIRNO SPATI

Snežnik, neznan datum objave

Tako nekako bi lahko rekli za vse pogumne nastopajoče mlade bistriške pesniške upe, člane kulturno umetniškega društva Literativa, ki so nas v soboto 11. septembra zvečer zvabili na svojo, menda drugo samostojno literarno-glasbeno prireditev, tokrat na prostem, v amfiteater za bistriško šolo, ki je bil zelo posrečena kulisa tistemu, kar so nam imeli sporočiti. Kot prvo vsekakor to, da potrebujemo v Bistrci malo bolj široka okna in vrata za prezračevanje našega zatohlega bistriškega ozračja (podoben širšemu slovenskemu vzorcu), v katerem se vsi po malem dušimo, a pravzaprav nič ne ukrenemo, da bi ga izboljšali. Takšne poteze vsekakor so razveseljive, da kdo vsaj na glas pove, kaj ga teži.
 Pesnika gotovo ne spravi k pisanju zgolj in samo kaka neizpolnjena ali ponesrečena ljubezen, ampak tudi stanje družbe, v kateri živi, ker je, oziroma mora biti njen senzor, ki se prvi odziva na njeno valovanje. Tudi, kadar obmiruje, oziroma se začne razkrajati navznoter, kar se zdaj dogaja, bi ga moralo dvigniti pokonci. In to se je zgodilo v Bistrci, da je nekaterim prekipelo od dolgotrajnega morečega vrtenja na mestu, od katerega nima nihče nobene koristi, razen politikov, ki jim tako stanje očitno paše, sicer bi se kdo od njih (kandidati za župane in občinski svet) prikazal na omenjeni prireditvi in prisluhnil, kaj jim imajo mladi povedati in to celo v verzih! Ko jih že omenjam, bom navedel nekaj po tonskem posnetku prepisanih izrezkov besedila iz ene izmed zapetih pesmi (žal ne vem naslova) glasbenega gosta omenjenega večera, kantavtorja Danija Bedrača, kjer takole pravi:
…Le eno pesem še napišem, mati,
takšno, ki bi zdramila ljudi,
takšno močno črno, ki budi,
tisto zadnjo,
ki ne da mi spati..

Svet poln je steklovine, mati,
trnja in bodic,
svet je stkan iz zarjavelih žic,
…v pepelu dehtijo mehka srca ptic,
od jedkih saj mi krvave podplati..
 (Dani Bedrač)

Ni kaj dodati, razen, da bi bilo zelo blagodejno za naša ušesa in dušo, ko bi namesto dolgoveznih in vedno ponavljajočih se politikantskih govoranc, kaj podobnega slišali na kakem predvolilnem shodu ali soočanju iz ust naših domačih politikov, da jim skrb za narodov blagor (nižajoči se osebni standard prebivalstva ter javne finance) ne pusti spati. Žal se pri njih pojavi sindrom prehodne nespečnosti le v času pred volitvami, ko si razbijajo glavo z mozganjem, kako ostati v občinskem svetu ali pa zlesti vanj, kar je zanje zelo vabljiv cilj, predvsem zaradi nenormalno velike sejnine, ki jo tam dobiš za dviganje roke pri glasovanju za županove predloge. Vse drugo - vključno z uresničevanjem volilnih programov, ki so v glavnem spisek želja občanov - so le ''pomožna sredstva,'' s katerimi si pomagajo od volivcev dobiti karto na volitvah za v občinski svet in tam preždeti po možnosti vsaj dva mandata..
Tu bi malo pokomentiral menda na televiziji slišano trditev, kako problematično in stresno naj bi bilo prezgodnje vstopanje mladine na politično sceno (konkretno je bilo rečeno v podmladke strank), ker se tam navzamejo slabih vedenjskih vzorcev odraslih ''vzornikov,'' še preden uspejo izoblikovati svoja etična načela. Če bi samo v politiki bili dovoljeni (bolje prisvojeni) vsi možni umazani prijemi za dosego določenih ciljev, potem bi bili tovrstni pomisleki upravičeni, tako pa so vsi cajtngi polni raznih afer, predvsem v športu, kjer na podoben način trenerji izrabljajo (skoraj množična uporaba nedovoljenih substanc za večjo zmogljivost) celo otroke, da naredijo iz njih vrhunske športnike, ki (predvsem njim) prinašajo slavo in seveda denar. 
Torej nič novega za mladega človeka, kar ne bi že vedel in videl, zato ni nič narobe, če se malo ''razgledajo'' tudi po tem zanje do sedaj še zaprtem območju in vnesejo v politiko malo ''ekološke'' ali kot smo po starem rekli etične osveščenosti, ki nas bo zdramila k bolj odgovornemu ravnanju s svojimi besedami v javnosti.
Če je svet politike umazan in pokvarjen - o čemer ni dvoma - je naloga mladih, da ga očistijo in prenovijo, da bo postal vzdržen, ne pa da bežijo od njega v  prividni svet, ki ne obstaja, ker s tem sami sebi zapirajo pot v lepšo prihodnost, ki si jo mora vsaka generacija sama izkopati. Svet je namreč samo eden, tako kot umetnost in lepota, za katero uporabljamo le različna imena in merila, ne pa bistva! Temeljni nesporazum med generacijami po mojem ni v povsem nasprotujočih si pogledih na življenje, ampak v različnem poimenovanju določenih izrazov, kjer so si mladi izmislili čisto svojo govorico, ki je pa mi ne obvladamo. Čas je torej, da se začnemo spet pogovarjati in predvsem poslušati, pa bomo kmalu presenečeni ugotovili, da imamo neprimerno več skupnega, kot smo mislili!






SEDEM SUHIH KRAV


Snežnik 2009

Gotovo se vsaj del tistih bralcev, ki so hodili k verouku, še spominja biblične zgodbe o Egiptovskem Jožefu, ki so ga hudobni bratje prodali za sužnja v Egipt, kjer pa je s svojim izjemnim darom modrosti in razlaganja sanj pri faraonu kmalu pridobil toliko simpatij in zaupanja, da ga je postavil na mesto visokega državnega uradnika. V času sedem let trajajočega sušnega obdobja je po vsem Bližnjem vzhodu zavladala huda lakota, le v Egiptu so se ji ravno s pomočjo Jožefove razlage faraonovih sanj o sedmih suhih kravah izognili, ko so si na njegovo priporočilo ob dobrih letinah pred začetkom suše napravili tolikšno zalogo žita, da so ga v času krize celo sosednim plemenom prodajali. Kot kupci so se v Egiptu pojavili tudi Jožefovi bratje, kamor jih je njihov skupni oče in plemenski poglavar Jakob - ustanovitelj Izraela - poslal po žito.  Do tu zveni svetopisemska pripoved kot kakšna pravljica s srečnim koncem za vse, ko Jožef prepozna svoje brate in jim po nekaj čustveno obarvanih vzgojnih lekcijah tudi odpustil njihovo hudobno početje ter potem celo skupaj z njihovimi družinami vred vzame k sebi v Egipt, kjer so  najbrž tudi zares srečno živeli do konca svojih živih dni. A to samo do Jožefove smrti in s tem tudi spomina na njegove zasluge pri Egipčanih, ko se za izraelsko pleme, ki se je bilo do tedaj že namnožilo v številčen narod, pričnejo težki časi, saj jim je grozilo fizično iztrebljenje s strani egipčanske večine, pred katerim jih je rešil Mojzes, ko je izraelsko ljudstvo popeljal preko Trstičnega morja v Sinajsko puščavo. 
Tam pa so se začele zanj težave, ker se mu je narod kratko malo uprl in začel očitati, da nima ''nič'' od njegove osvoboditve izpod egipčanskega jarma, kjer da so bolje živeli in jedli, kot pa med tavanjem po puščavi, ker so si predstavljali, da jim bo od Boga obljubljena in tedaj zelo obljudena dežela Kánaan kar sama padla v naročje. Kot beremo, so se morali dolgo krvavo bojevati, da so sploh prišli vanjo. Tam jim je uspelo ustvariti svoje kraljestvo, ki pa se je zaradi medsebojnih razprtij kmalu razdelilo na dva dela in pozneje vse skupaj razpadlo ter prešlo v tuje roke vse do polovice preteklega stoletja, ko jim je z vojaško silo uspelo ponovno zavzeti del svojega nekdanjega etničnega ozemlja, za kar pa - kot lahko vidimo sami - še do zdaj niso našli pravične rešitve za Palestince, ki so jih bili tedaj od tam izgnali iz svojih domov in strpali v begunska taborišča.
Te zgodbe ne omenjam naključno, ker je v prvem in drugem delu precej podobna našemu obnašanju v prvih resnih težavah, v katere smo zabredli konec prvega desetletja po osamosvojitvi, ko se podobno kot Židje po izhodu iz Egipta, mnogi že na glas pritožujejo, da so v nekdanji Jugi - čeprav z občutno nižjim standardom - bolj lagodno živeli, predvsem pa manj delali, kot v samostojni državi. Pozabljajo pa, da blaginja ni in ne more biti najvišja vrednota ter cilj človeškega prizadevanja na zemlji, ampak domovina in svoboda, s katerima po osamosvojitvi ravnamo, kot da se ni treba zanju več truditi in dograjevati, ko ju enkrat imaš, kar je nevarna iluzija, ki se lahko konča s podobno kruto streznitvijo, kot so jo doživeli Židje v obljubljeni deželi po lahkomiselno zapravljeni samostojnosti. Oboje bi lahko obdržali, če bi upoštevali svarila in navodila svojih prerokov, kako v konkretnih zgodovinskih okoliščinah ravnati; namesto tega pa so se bolj zanesli na svoje politične špekulacije in sklepanje neuporabnih zavezništev s sosedi, ki so jih privedla v popolno odvisnost od tujcev in posledično v razselitev po vsem svetu. 
Tudi nam se lahko kaj takega primeri, če bomo nadaljevali v sedanji smeri nebrzdane javne porabe, kjer se nihče ni pripravljen odreči koščku svojih socialnih pravic (beri:lagodnosti) v korist skupne prihodnosti, ki ni nekaj samoumevnega, ampak si jo je treba prigarati. Pa ne z zahtevami, ki jih ni možno uresničiti, marveč s trudom za pravno urejeno družbo, v kateri bodo bremena krize pravično porazdeljena, zlorabe zakonodaje in položaja pa ustrezno kaznovane, vključno s kratenjem delavskih pravic, kar je predpogoj za socialni mir, brez katerega ni možno izpeljati nobenih potrebnih reform. Tu se ne gre zanašati na špekulacije o hitrem globalnem razpletu gospodarske krize, ampak predvsem na lastne moči, s katerimi se da premostiti tudi dobo sedmih suhih krav, za katerimi zagotovo pridejo debelejše, če smo seveda dovolj vztrajni, da dočakamo z njimi vred boljše čase.




petek, 28. avgust 2015

VRNITEV ODPISANIH

Snežnik,  sept. 2003

Če bi človek sodil zgolj po zunanjem videzu, bi rekel, da sedanja generacija naših mladostnikov ne premore nobene upornosti več in nobene želje po spremembah ter da se je povsem sprijaznila z razpadanjem družbe. Vprašujem se, ali je res izhlapela iz njih vsa uporna kri njihovih prednikov, ki so se v preteklosti nenehno trdovratno upirali vsakemu podrejanju od kogarkoli in gonili svojo tudi kadar jim ni bilo ravno potrebno, niti koristno. To je bilo nekakšno ohranjanje uporniške kondicije za tiste čase, ko bo šlo zares. Takšnih časov, ko je šlo za preživetje naroda pa je bilo v naši zgodovini kar precej in si sledijo v nekakšnih ciklusih, kot recimo sušna obdobja.
Mislili smo, da jih je z osamosvojitvijo dokončno zares konec (slabih časov namreč), a smo se podobno ušteli, kot petinštiridesetega, ko so tedanji osvoboditelji na ves glas trdili isto. Marksizem je tudi še do nedavno samozavestno zagotavljal, da je razvozlal vse skrivnosti sile (dialektika) ki poganja kolo zgodovine, s katero ga je odslej možno obvladovati in predvideti smer gibanja zgodovinskega dogajanja. Figo ga je možno, ker sicer ne bi komunizem končal pod njenim kolesjem! Ničesar ni torej možno z gotovostjo vnaprej predvideti, razen spreminjanja, kateremu je podvrženo vse bivajoče. 
Kakšno obliko si bo privzelo, pa ne vemo vse do tedaj, ko se zgodi mutacija in tedaj ni več časa za popravne izpite. Kdor je že enkrat, ko je bil na oblasti - pogrnil v predmetu iz modeliranja družbe, lahko še drugič, če se spet dokoplje do nje in uporablja iste vzorce in metode reševanja njenih nasprotij, kot jih je prvič. O tem ni dvoma. Skoraj vse, kar se zdaj dogaja na domači sceni, je težnja po tihi restavraciji preživetih neučinkovitih družbenih modelov v novi kozmetično popravljeni preobleki. To ni nikakršno ohranjanje ''svetle'' uporniške tradicije, ampak neodgovorno poigravanje z zgodovinskimi naključji, pri čemer Slovenci nismo nikoli imeli preveč srečne roke. S temi stvarmi se bomo morali tako ali drugače enkrat spogledati, tako, kot s polpreteklo zgodovino, ki je še vedno zavita v meglo. Mene osebno čudi, zakaj nekdanji akterji ''novega družbenega reda in človeka,'' ki so bili na svojih manifestacijah tako zgovorni, niso o pravem času zbrali toliko poguma in narodu pojasnili svojega početja tik po vojni, ko so se dogajale nečedne stvari in izvensodni poboji.  
 Če bi to naredili, se ne bi pojavljali grafiti, kakršnega sem nedavno našel na stopnišču Sokolskega doma, katerega avtor z očitno zagrenjenostjo ugotavlja, da so vse vladavine samodržcev več ali manj umazane in krvave. Pa še res je!
 Omenjeni grafit predstavlja značilen zasuk v miselnem opredeljevanju mlade generacije do stvarnosti (predvidevam namreč, da je bil avtor grafita mlad, ker se sicer ne bi tako čudil svojemu zapoznelemu odkritju), ki za izražanje svojega notranjega nezadovoljstva nad njo ne uporablja več samo oddaljenih metafor - globalizacija in Nato-, ampak se začenja vpraševati tudi po svoji samopodobi. To je že znak prebujanja iz dremavice, ki je bila po osamosvojitvi kar globoka na celi črti, predvsem zaradi brezvetrja, ki je nastalo po njej. Zdaj prihaja čas vračanja ljudi in dogodkov na svoje pravo mesto zgodovine, kamor spadajo, čeprav se vsi nekdanji preživeli udeleženci s te in one strani državljanske vojne še kar naprej sklicujejo na nekakšne svoje velike zasluge za obstoj slovenskega naroda, ki jih je treba seveda primerno finančno ovrednotiti…Brrrrrrr!
 Dragi pisec grafita, žal moram ob tem pripomniti, da svoboda, katero zahtevaš, precej košta, ne glede, kdo ti jo bo priskrbel! Tako ti je ta svet ušafan, da ne dobiš brezplačno ničesar, še najmanj tistega, do česar imaš naravno pravico. To je bolj grenka resnica, kot morska voda, ki nam jo odrekajo sosedje. Predlagam, da prihodnjič, ko te bodo ponovno zasrbeli prsti, raje piši v Snežnik, kot pa spet po ubogem zidu.




četrtek, 27. avgust 2015

MOLČEČI ORKESTER

Snežnik, november 2003

Predvsem moškemu delu slovenske javnosti od poletja sem dviga adrenalin na spletnih straneh in tudi v knjižni obliki objavljeni seznam nekdanjih sodelavcev Udbe na ozemlju naše države. Teh stvari se ne da kar tako preskočiti kot recimo naključnega prepira s sosedom, kjer on tebi ali ti njemu zaradi slabega dneva, ki si ga imel, natreseš kakšno bodečo besedo za vrat in čez par dni spet lahko vzpostavita normalno stanje. 
Nekaj povsem drugega je, če je kdo pod krinko zaupljivosti leta in leta taistega soseda ali prijatelja, ne da bi seveda ta za to vedel, skrivaj nadzoroval in iz njega izvabljal kritične izjave proti oblasti in razmeram v družbi ter jih potem posredoval oblastnikom, kar seveda ni ostalo brez posledic. Verjetno so mnogi vohljači (bili povsod prisotni s svojimi ušesi) to svoje nemoralno početje opravičevali s ''skrbjo'' za ''ohranjanje'' težko priborjene svobode. Ne bo šlo, ker ovajanje nima prav nič skupnega z njo, še manj pa z demokracijo! Mimogrede : tudi  v Bibliji je ovaduštvo zelo slabo zapisano.
 Družba, ki je dolga desetletja slonela na tako pritlehnih in celo institucionalno podprtih metodah nadziranja svojih pripadnikov,  ne more biti zdrava, zato potrebuje zdravljenje,  pri katerem je prvi korak k ozdravitvi priznanje bolezni! Tega pa očitno še nismo zmožni narediti niti desetletje po razpadu prejšnjega sistema, zato smo z narodno spravo tam, kjer smo.
Meni osebno je zdaj že čisto vseeno, če me je kdo ovajal. Mi je pa všeč, da je izšel Lajovicev seznam (katerega naslovnica je na sliki), ki je kljub svojim pomanjkljivostim in možnim potvorbam svojevrsten spomenik duhovne in moralne podhranjenosti nekega obdobja, v katerem je bilo ovajanje (lahko mu rečemo kar kanibalizem) vsakdanja jed zaved(e)nih državljanov, zato bi ga žiher v kamnite plošče vrezanega postavili pred stavbo parlamenta v opomin vsem zanamcem, česa ne smejo nikoli početi! 
Nedavno sem na TV slišal, da namerava sedanja vladajoča garnitura menda omenjene dosjeje umakniti iz dosega državljanov zaradi njihovega morebitnega  ''škodljivega'' vpliva na medsebojne odnose v družbi. Kakšna ironija! Teh deviacij enostavno ne smemo pozabiti, še manj pa izbrisati, ker bomo vedno v nevarnosti, da ob naslednjem kriznem položaju ravno zaradi svoje nevednosti spet zabredemo vanje.  Narodov zgodovinski spomin mora hraniti vse podatke o sebi - tudi boleče in neprijetne, ker le tako lahko pravilno usmerja svojo pot v prihodnost. 
Nespametno je govoriti, da se Slovenci preveč ukvarjamo s preteklostjo. Če bi se res, bi si že zdavnaj prišli na čisto z dogajanjem med in po vojni ter se med sabo spravili, tako pa se še kar naprej preklamo, kdo je bolj zaslužen za moreče stanje v družbi. Enkrat bomo morali sprejeti dejstvo, da smo takšni, kot smo, čeprav si nismo morda všeč. To ni tako pomembno, bolj važno je, da tudi tista pretekla dejanja, ki niso ravno za zgled, posvojimo in ne kot sedaj, da jim z molkom skušamo odrekati obstajanje. 
Če je nekdo iz seznama tega molčečega orkestra imel pogum za ovajanje svojega bližnjega, naj ga najde tudi za obrazložitev svojega obnašanja v tistih nevarnih časih, ko je beseda človeka lahko stala izgubo kariere ali pa celo spravila za zapahe. Mislim, da si žrtve tovrstnih pregonov zaslužijo vsaj izvedeti, zakaj se je sploh šlo. S sedanje časovne razdalje gledano se nam namreč  zdi, kot kakšne moraste sanje. Ko bi vsaj bile, ker bi se v tem primeru zbudili v drugačno resničnost od te, ki jo imamo na voljo!



sreda, 26. avgust 2015

izstopna postaja iz raja

Snežnik, avgust 2004

Veselil sem se že, da mi vsaj v tej številki ne bo treba obdelovati morečih domačih tem, ampak kaj lahkotno počitniškega, na primer o vplivu nameravanega povišanja premij za prostovoljno zdravstveno zavarovanje na temperaturo morja. Da sem si premislil, je bila kriva na videz nepomembna izjava direktorja naše občinske uprave, ob katero sem se spotaknil v Primorskih novicah. V njej odgovarja članom bistriškega civilnega združenja, ki že tri leta pri njem brezuspešno poskušajo sprožiti postopek za spremembo starega in s sedanjo zakonodajo skreganega odloka o pokopališkem redu na trnovskem pokopališču in pravi da namerava občina do jeseni pripraviti osnutek novega odloka, ki naj bi veljal za vsa pokopališča v naši občini. Ob slednjem se je v moji glavi sprožil alarm, saj je presenetljivo podobno novici, ki sem jo nedavno pobral na cesti od ene naših vsevednic, ki me je poučila, da bodo kmalu (očitno je cikala na novi odlok) morali tudi po vaseh vsi pokojniki obvezno čakati na svoj pokop v pokopališki kapeli, oziroma mrliški vežici in ne več na svojem domu, kot je bilo doslej  v navadi. Dodala je še, da bodo tudi bolj pazili na starejše in obnemogle ter jih v primeru pomanjkljive domače oskrbe takoj popokali v dom. Ni pa ni vedela povedati, na čigave stroške!
Neverjetno, da človeka v dobi skoraj neomejenih svoboščin, ko enkrat postane neproduktiven - meni nič tebi nič podržavijo in odvzamejo pravico odločati, kje bi rad preležal zadnjo noč svojega zemeljskega popotovanja Kaj šele, da bi imel kaj besede pri odločanju, kje bo preživljal jesen svojega življenja. Vse je torej že vnaprej predvideno brez njegovega soglasja in celo vednosti. Edina svobodna izbira, ki mu še ostane na voljo na stara leta v ropotarnici človekovih pravic, je pravica do evtanazije, za katero se nekateri ''napredno misleči'' vneto zavzemajo, da bi jo tudi pri nas uzakonili in se tako na zelo kulturen način rešili nezadovoljnih posameznikov, ki kalijo mir v njihovem raju, da bi jim v trenutku malodušja enostavno dali podpisati izstopno izjavo iz človeške družbe in jih potem mirne vesti za zmeraj uspavali, češ, da so tako želeli...
Pa se vrnimo nazaj na ''izstopno postajo,'' ki je bila do zdaj še kolikor toliko človeško urejena in obzirna s strani dosedanjih oblastnikov, ki se kljub svoji ideološki ali nacionalni nestrpnosti (Italijani) na podeželju niso kaj dosti vmešavali v krajevne običaje poslavljanja od pokojnikov, razen kadar je šlo za njihove privržence. Zdaj, ko smo v svoji samostojni državi, pa naj bi mirno dali v kot večstoletno tradicijo pokopavanja s strani sosedov ali vaščanov, ki je na vasi nepisan zakon in častna dolžnost vsakega izmed njih in to zamenjali z uniformiranimi pogrebci samo zaradi birokratskih kapric ali morda na prišepetavanje skritih lovcev na donosen biznis, ki bi se jim s tem ponudil. 
Vem, da bo kdo rekel, da ni tako pomembno, kdo zagrebe v zemljo naše posmrtne ostanke. Saj res ni, a ta lep slovenski običaj je samo zaključni del pestrega ljudskega obredja ob smrti na vasi, v katerega je med drugim spadalo tudi skupno bedenje ob mrliču na njegovem domu. In če z odlokom tudi to preselimo v mrliško vežico, potem bomo vaškega človeka povsem odtrgali od njegovih korenin. Že tako so precej načete z izseljevanjem in to ne samo s strani mladih, ampak tudi mnogih starejših, ki po sili razmer končajo v domu za ostarele. Anton Trstenjak je pred približno četrt stoletja hudomušno zapisal v svoji knjigi Človek in sreča, da imajo naše hiše, ki jih tako vneto gradimo, ko da bi v njih večno živeli, ena vrata preveč in sicer tista, skozi katera nas bodo na koncu odnesli. Danes bi gotovo svojo trditev obrnil in zapisal, da imajo naši domovi ena vrata premalo in sicer tista, skozi katera prihaja vanje življenje! K temu ne štejemo samo otroškega, ampak tudi tisto, ki ga prinaša starostna nebogljenost ali bolezni in ki ga vse bolj izrivamo iz njih v domove za ostarele. To je sicer nujno zlo napredka, ki se mu skoraj ni mogoče izogniti. Lahko pa ga ublažimo in počlovečimo, vendar ne s sprejemanjem takšnih odlokov o pokopavanju pokojnikov, ki bi jim prepovedovali postanek v svojem domu celo na zadnjo noč svojega zemeljskega popotovanja!


ponedeljek, 24. avgust 2015

NE ZASTIRAJ MI SONCA V NEDELJO ZJUTRAJ

  julij 2005

Svoje dni se v naši deželici pod Triglavom ni smelo niti razmišljati, kaj šele na glas govoriti o stvareh, ki niso bile po nosu oblasti, ker je bila zelo občutljiva za kritiko svojega obnašanja in ni trpela nobenega dvomljivca ali kot danes pravimo ''drugače mislečega'' državljana. Vsi so morali biti na njeni ''liniji.'' Če je kdo trmasto gonil svojo, so ga poslali na prevzgojo. Ena takšnih bolj mehkih oblik ''obdelave'' preveč ''zgovornih'' državljanov moškega spola so bile pogostne vojaške vaje, kjer so smeli govoriti samo, ko so jim to ukazali. Morda je ravno zaradi prikrajšanosti za pravico do svobodnega izražanja pri nas tako v modi nasprotovanje vsemu, kar prihaja od zgoraj, pa če je to potrebno ali ne.
 Žal smo približno spet tam, kjer smo že bili, da namreč kljub ukinitvi zloglasnega 133. člena KZ SFRJ o verbalnem deliktu človek vseeno ne more nekaznovano javno razkazovati svojega mišljenja o določenih družbenih in razvojnih vprašanjih, ker si s tem lahko mimogrede nakoplje sveto jezo raznih okoljevarstvenih in civilnih združenj, ki se imajo za od Boga postavljene zaščitnike in razlagalce pravic malega človeka in živali. Če se kdo ne strinja z njihovimi, pogosto bolj čustveno, kot strokovno podprtimi argumenti o kaki stvari, proti kateri se oni borijo, ga sicer ne proglasijo za reakcionarja ali razrednega sovražnika, ampak za globalista, kar je v bistvu eno in isto, saj pomeni človeka, ki se (po njihovem mnenju seveda) zavzema za nekaj, kar nasprotuje ''javnim'' interesom, ki jih vodilne elite teh združb propagirajo predvsem v lastne namene.
Nadziranje oblasti res vodi k demokratizaciji družbe, vendar ne s takšnimi rokoborskimi prijemi, nad katerimi se ogrevajo mnogi novo pečeni oporečniki, ki bi v svoji vnemi najraje porušili pred sabo vse, kar jim pride pod roke in se z ruševinami zagradili pred celim svetom. Podobni so človeku, ki bi se vsakih deset let namesto preurejanja svoje hiše lotil njenega nenačrtnega rušenja.
 Da bo naš bivanjski prostor prijaznejši in svetlejši, nam ni potrebno porušiti cele hiše, ampak morda narediti samo eno odprtino v steni za okno in se nam bo svet izza njega zdel poslej čisto drugačen. Podobno velja za našo občino. 
Če hočemo spustiti vanjo več svetlobe in upanja v prihodnost, nam ni treba zaradi tega podirati strehe nad županom, ampak na prihodnjih volitvah onemogočiti ponovno izvolitev sedanjim občinskim svetnikom, ki se pogosto vedejo kot razred prvošolčkov, ko ob njegovem pozivu na glasovanje o kakem odloku brez premisleka dvigujejo roke. Ker so tako pridni, predlagam, da jih nagradimo z enodnevnim (seveda brez plačane sejnine) letovanjem na Volovji rebri, kjer bi si ob vetrni kopeli bistrili pogled na bistriško prihodnost.
 Na to bomo morali sicer še malo počakati, da prej postavijo tiste zloglasne vetrnice, ki so že do sedaj povzročile toliko prepiha v naši občini, da bi z njim proizvajali električno energijo najmanj kako leto! In če jih slučajno še ne bodo postavili v času njihovega mandata, lahko nasprotniki vetrnic vseeno poskrbijo za vetrno kopel svojih občinskih svetnikov na ta način, da se tam gori postavijo v vrsto in pihajo vanje! Prepričan sem, da bi obojim odleglo pri duši. 
Ko bo te utrudljive vojne konec, se oporečniki lahko odpravijo v Pivko razkopavat železniške tire proti našemu koncu, ker jih v bližnji prihodnosti ne bomo nujno potrebovali!
P.S.
Moj prjatu Marjan me je nedavno tega povpraševal, v kateri prodajalni natančno dela tista gospa, o kateri sem se zadnjič tako čustveno razpisal.  Takoj mi je postalo sumljivo, kaj ga to tako zanima. Spomnil sem se, da sem omenjal čokolado, na katero je on čisto nor. Torej, punce, če pride in reče, da me pozna (kar je res), mu nikar ne dajte čokolade. Niti za denar ne, ker ima sladkorno. Za take bi moral nad blagajno viseti napis, da čokolada škoduje zdravju in je zato ne smejo prodajati. Kar se pa tiče prijaznega možakarja, ki me je enkrat v drugi polovici maja na mojem borjaču nagovoril iz avta in trdil da me pozna in jaz njega, vabim, da se oglasi, ko gre spet kaj mimo. Obenem ponovno slovesno izjavljam, kar sem mu že tisti dan povedal, da ga res ne poznam! Ne glede na to, če je bilo njegovo hvaljenje mojega pisanja zgolj pretveza, da bi od mene dobil kozarec vina, po katerem me je spraševal, mu ga bom vseeno dal, četudi pride brez potrdila o istovetnosti!



nedelja, 23. avgust 2015

BISTRICA ON LINE

 avgust 2002

Težave nikoli ne pridejo same od sebe, ampak jih prikličemo nadse s svojim poseganjem v naravni red poteka dogodkov. To ne velja samo za spremembe podnebja, ampak tudi za čisto vsakdanje stvari, v katerih smo udeleženi morda samo kot opazovalci. Pa vendar kljub temu nikoli ne vemo, koliko v resnici tehtajo naše naključno izrečene besede ali storjena dejanja v tistem trenutku, ko so bila izvršena. Njihov odmev včasih čutimo še leta pozneje, ko smo že pozabili nanje.
Nekaj takšnega se dogaja z našimi željami po spremembah, ki se z vsakim novim neuresničenim poizkusom vse bolj sprevračajo v razočaranje nad lastno nemočjo, ki nas bolj hromi, kot same okoliščine, iz katerih hočemo pobegniti. Preko zidu ni mogoče kar skočiti, ampak si je treba napraviti lestev, s katere si najprej lahko ogledamo stanje na drugi strani zidu, kjer nameravamo pristati. Ker pa človek nima toliko potrpljenja in razsodnosti, da bi si prej v miru ogledal posledice svojih odločitev, si pač skuša utreti bližnjice do svojih ciljev in skoči. 
Kako se to obnese, imamo dovolj  primerov v bližnji zgodovini, ko so naši ljudje v enem stoletju na svoji koži preizkušali tri zelo različne modele družbenih ureditev, kar je delovalo zaviralno na njihovo zavest v smislu šok terapije neprestanega prilagajanja novemu redu in novim oblastnikom. Morda smo ravno zaradi tega zdaj tako utrujeni in zbegani, ko nas skušajo spraviti še v četrtega, ker se nam zdi, da smo že izčrpali vsa svoja pričakovanja in da nas nobena stvar ne more več spraviti nazaj v ustvarjalno razpoloženje. Pa ni tako, kajti vsak rod išče svoje potrditve in mora na novo zakoličiti meje svojega sveta v svojem času, kjer se vse premika z našimi cilji vred. Problem je le v zunanjem izražanju teh hotenj, ker si naš primorski človek v neprestanem tlačanstvu pod tujci ni utegnil izoblikovati nekega svojega modela obnašanja, (razen upornosti) po katerem bi se ravnal kot po zvezdi severnici, kadar mu zmanjka orientacije. To se nam sedaj pozna in otepa, ko se še zmeraj počutimo tujci v svoji deželi ravno zaradi nasilnih zgodovinskih mutacij, ki jih je naš narod prestajal in jih še sedaj ne zmore preseči. 
Čas je za spogled z lastno podobo brez nepotrebnih preganjavic, ki so na bistriškem precej prisotne zaradi novih meja s Hrvaško in občutka odrinjenosti, ki jo je ta prinesla. V tej drži se gotovo upravičeno počutimo nelagodno, kar se odraža tudi v našem vsakdanjem obnašanju. Na cesti srečujem vse več zaskrbljenih in utrujenih obrazov, iz katerih veje brezbrižnost za dogajanje okoli sebe. Morda je tu iskati vzrok, zakaj veliko obetavnih pobud ugasne, še preden utegnejo zaživeti in tudi zakaj ne zmoremo nekaterih stvari spraviti v normalne okvire svojih možnosti in potreb. V naši občini se vsaj po videzu sodeč nihče preveč resno ne trudi z načrtovanjem prihodnosti za mladi rod, ampak iščemo le sprotne  rešitve iz nastalih zagat. Zaradi tega je naš ubogi Snežnik v predvolilnem času bolj založen z medsebojnimi obtoževanji, kot s kakšnimi resnimi dolgoročnimi programi razvoja. Žal gre to skupaj s takšnimi razmerami, kot jih imamo in jih bomo še imeli, dokler se jih ne lotimo reševati.
Kakorkoli že, to moreče stanje ne more trajati v nedogled, ker nas bo povsem omrtvičilo. Tega si res ne smemo privoščiti, da bi postali žrtev lastnih travm in z njimi zamorili še svoje potomce. Naši predniki so dokazali, da je mogoče preživeti tudi v nemogočih razmerah, dosti hujših od naših sedanjih, ne da bi zato morali zapraviti osebno dostojanstvo. Tega se premalo zavedamo v nepredvidljivih medijskih obračunavanjih, kjer pogosto prestopamo meje kulturnega dialoga in se spuščamo na raven pijanskih gostilniških prepirov, s čimer si zmanjšujemo še tisti prostor za sporazumevanje, ki nam je ostal na razpolago. Res je, da človek ne more ostati negiben, kadar ga kdo ali kaj razjezi in užali, posebno če je količkaj temperamenta v njem, mora na nek viden način izraziti svoje nezadovoljstvo, vendar ne v tako razpuščeni obliki, ki si jo v nacionalnem merilu prisvajamo za 'sproščenost' in ki je prišla do priznanja ob razpadu nogometne pravljice o naših nepremagljivih fantih v Koreji. Resnica kot takšna je namreč v tovrstnih medsebojnih obračunavanjih čisto postranskega pomena in služi le za kuliso vpeljevanja poulične kulture na javno sceno, ki dopušča možnost medijskega linča s komerkoli in prisilnega opredeljevanja javnega mnenja za ali proti komurkoli, ki ni z nami. To še ni demokracija, če lahko v imenu resnice koga javno popljuvamo ali v imenu moči svojega položaja ali denarja prisilimo k molku z grožnjami sodišča ne glede na argumente resnice.
 Demokratična in odprta družba bomo postali šele takrat, ko se bomo naučili normalno pogovarjati brez pravnih zastopnikov ter poslušali sogovornika brez vnaprejšnjega izključevanja zaradi njegove različnosti v pogledu na temo pogovora. Za to je potrebno samo malo vaje in seveda pripravljenosti, pa bo šlo celo v Bistrici na bolje. Stvari je treba najprej premakniti v svoji zavesti in šele potem v resničnem življenju, ki je takšno, kot si ga naredimo sami. Krivdo zanj ni pametno vedno zvračati na druge, ker si s tem sami odvzemamo možnost spremembe smeri. Celo, ko padamo, ni vseeno, kam, ker imamo še vedno izbiro, kje in kako bomo pristali in s kakšnimi posledicami za naše okončine in za tiste, ki nas gledajo.





sobota, 22. avgust 2015

VEČERNI ZVON

okt 2003

Sodobni človek postaja vse bolj alergičen (Slovenci pri tem nič ne zaostajamo) na vse, kar bi mu utegnilo omejevati osebno svobodo ali bolje povedano : samovoljo. Kmalu ne bo smel nihče niti več glasno prdniti zunaj svojega bivališča, da ne bi motil koga od ljubiteljev tišine. Nekateri Primorci - tudi na bistriškem so že znani primeri - so na primer ''zboleli'' za preobčutljivostjo ušesnih bobničev na zvonove. Eden takšnih ušesnih obolevnikov iz Kopra, član gibanja ''za zmerni razvoj'' (vragsigavedi, kaj naj bi to pomenilo) in občinski svetnik v eni osebi, si je privoščil dan pred letošnjim Velikim Šmarnom zaščitno ovijanje kembljev zvonov koprske stolne cerkve s tapisonom z obrazložitvijo, da so (za njegova ušesa seveda) preglasni. Očitno je od letošnje vročine nekaterim v glavi zakuhalo, vključno z varuhom človekovih pravic, ki je po tem dogodku na TV nekaj pleteničil, da si je slovenska RKC (upam, da veste, da ta tolikokrat uporabljena kratica ne pomeni Rdečega križa, ampak Rimokatoliško cerkev) skoraj sama kriva za takšne izpade nestrpnosti, ker jih izziva s svojim vmešavanjem v  javne zadeve. 
Nekdo iz civilnega združenja je lepo povedal, da je pri vsem tem najbolj zaskrbljujoče obnašanje medijev, ki so šli Marku Breclju tako na roko, da ga je prišla koprska TV celo pričakat po uspešno opravljeni ''akciji'' proti (spet po njegovem mnenju) preveč glasnim ''klerikalcem.'' Ob tem mi je šinila v glavo zamisel, da bi ga bilo pametno povabiti k nam na Prem (seveda brez honorarja), da bi tudi nas malo, ''medijsko promoviral'' s kakšnim podvigom v notranjščini cerkve, kjer bi recimo protestno razdrl zidarski oder (osebno pomagam!) z obrazložitvijo, da moti pogled na napol obnovljeno Kraljevo sliko sv. Cirila (Metoda še niti začeli niso), na katero so očitno oni ''tam gor'' pozabili, da sploh obstaja. Mi smo kljub temu zadnjega julija brez običajnega medijskega in tudi siceršnjega hrupa skoraj ilegalno spravili v zvonik naš novi zvon, ko da bi slutili, da ga ne bomo smeli preveč razkazovati, da ne bi komu pokvaril okusa tišine. 
No, pri nas res ni nobene nevarnosti, da bi komu odžirali pravico do molka, ker se oglašajo izven običajnega urnika samo, kadar koga pospremijo v grob, pa še to bo kmalu postalo za koga moteče in bomo imeli tihe pogrebe (spotoma predlagam še ukinitev nagrobnih nagovorov in petja). Ne bi se čudil, če bi zagovorniki ''zmernega razvoja'' nekega dne začeli zbirati podpise za razpis referenduma tudi o prepovedi ptičjega petja pred peto uro zjutraj! Vsekakor pa bi bilo nujno takoj predlagati v javno razpravo popravke vseh tekstov v našem slovstvu in uglasbenih besedilih, ki vsebujejo besedo zvon in še kakšno odvečno pripono pred njo, kot recimo  ‘’mili, domači’’ ali ''večerni,’’ da ne bi komu od novodobnih ''razsvetljencev''  kalila duševnega miru. Preden človek doseže ta ''visoki duhovni nivo,'' se pravi, da postane samozadosten, mora najprej utišati okoli sebe vse tiste glasove, ki mu šepetajo, da je kljub svoji ideji o popolnosti še vedno krhek in podvržen umiranju. 
Torej ni naključje, da se privrženci raznovrstnih gibanj za ''osvoboditev človeka'' tako enodušno trudijo utišati najprej zvonove, ker nas zelo glasno opominjajo na minljivost, katero se oni trudijo ustaviti in jo zamenjati z iluzijo brezčasja, ki ji pravijo obnovljeni raj na zemlji (po možnosti en sam človek na km ²), v katerem naj bi si s kloniranjem v nedogled podaljševal utrudljivo bivanje na zemlji. Hvala lepa za takšno prihodnost, v kateri bi se v neskončnost ponavljal, kot pokvarjena plošča! Lepše je živeti z zavestjo smrti v sebi ter neponovljivosti življenja, ker to človeka dela skromnega in sprejemljivega za lepoto in bolečino okoli sebe, v sebi in bližnjem, a hkrati tudi vedrega popotnika skozi čas.


DEŽELA NESTRPNEŽEV

   Snežnik, maj 2004

Že nekaj časa me z vseh strani ''ždocajo'' (tako se po brkinsko reče nadležnemu suvanju v od zadaj), naj vendar kaj napišem o nestrpnosti, ki baje v naši družbi dobiva že apokaliptične razsežnosti. Eden izmed kompanjonov me je ves zaskrbljen opomnil, da če ne bom tekoče sledil dogajanju, sčasoma ne bom imel več o čem pisati! Neč se bat zame, ker zmeraj najdem dovolj gradiva za glodanje, ki ga pustijo za sabo medijski mrhovinarji. 
In da ne bi kaj po svoje razlagal, sem šel najprej pogledat v SSKJ (slovar slov. knj. jezika), kaj tam piše pod besedo nestrpnost in našel tole : Nestrpnost (ž) =Pomanjkanje razumevanja…Poizkusil sem še s tujko ''fobija,'' kjer sem glede na njeno pogostno uporabo v naših medijih pričakoval najmanj eno stran razlage, a je na moje presenečenje bilo samo nekaj besed. Citiram: fobija – e ž psiht. bolezenski strah pred določenimi bitji, predmeti ali položaji : bolnike mučijo razne fobije 
Dvomim, da imata ta dva pojma kakšno zvezo s tistim, s čimer so nas oblepili mediji, namreč z vseh vrst nestrpnostjo, ki naj bi nas razžirala do tujih priseljencev, drugovercev, drugače spolno usmerjenih in še bi se kaj našlo na seznamu naglavnih grehov, ki težijo naše grešne duše. Pa imajo ti samozvani pravicebranilci iz naše dežele Šentflorjanske, ki s Hanžkom na čelu uprizarjajo pravi lov na čarovnice in si izmišljajo vedno nova imena za svoje strahove, sploh kakšen oprijemljiv dokaz zanje? Zdi se, da hote ali pa nezavedno zamenjujejo motnje v medsebojnem sporazumevanju s klasično obliko nestrpnosti in pri tem nezavedno ali pa celo hote pozabljajo, ob kakšni ozki ter tudi nestrpni ideološki šolski vzgoji je odraščala slovenska populacija sedanjih tridesetletnikov vse tja do osemdesetletnikov. Po več kot polstoletni (na Primorskem še dosti dlje trajajoči) vsiljeni pohlevni drži, ne moremo od našega človeka pričakovati, da se bo zdaj kar postavil pokonci in sproščeno komuniciral s svojo okolico, ker so v njegovi podzavesti še zmeraj prisotni strahovi iz časov enoumja, ko ni smel na glas izražati svojega prepričanja, ker ga je lahko drago koštalo. Smo torej takšni,  
kakršne so nas naredili prejšnji oblastniki in nas očitno tudi sedanji želijo takšne videti : nezaupljive in preplašene, ker je takšnim ljudem lažje vladati! Tokrat nas prepričujejo, da bolehamo za fobijami, ki bi se jih morali javno sramovati. Kako priročno!
In kar je najhuje v naši deželici pod Triglavom, da sploh nimamo izdelanega nekega kodeksa državljanskih vrednot, katerega bi priznavali vsi državljani ne glede na politično, etnično ali nazorsko pripadnost, ampak si ga vsak po svoje sproti določa, kot mu paše in tistega, ki se ne strinja z njim, enostavno proglasi za nestrpneža. Ironično je, da varuh človekovih pravic pri tem izdatno pomaga pri širjenju moralne zmede, namesto, da bi udaril po mizi in napravil malo reda. Še malo pa bo naša družba sestavljena iz samih ''manjšin'' lovcev, ribičev, gobarjev, gasilcev, planincev, vrtičkarjev… Potem ne bomo potrebovali samo enega varuha človekovih pravic, ampak vsaka interesna skupina svojega, tako kot ga recimo zahtevajo mulci, da naj bi jih branil pred starši in šolo, ker baje vzgoja škodljivo vpliva na njihov razvoj. Zanimivo, da vsi nakladajo samo o nekakšnih univerzalnih človeških pravicah, a nihče nič ne krkne o vsakdanjih državljanskih dolžnostih. Hm, če ne priznavamo dolžnosti, tudi pravic ne moremo zahtevati v imenu nečesa, kar (vsaj za nas) ne obstaja! To je možno samo v naši deželici, kjer je vse prividno, celo resničnost.
 Ko bo nestrpnost iz mode, si bodo mediji gotovo izmislili kakšno drugo kolektivno manijo, s katero si bomo spet kakšno leto po nepotrebnem krajšali spanje (oni pa ohranjali obstoj), ker izgleda, da še nismo zreli za normalno življenje, v katerem obstaja še kaj drugega in predvsem lepšega, razen nestrpnosti!




petek, 21. avgust 2015

BABÉLSKI STOLP

Snežnik,  marec 09


Hitro razvijajoče se svetovno gospodarstvo zadnjih let je spominjalo na svetopisemsko zgodbo o zidanju mogočnega mesta in stolpa v šinárski deželi, ki so se ga tamkajšnji podjetni in objestni ljudje odločili sezidati do neba, ''da bi si naredili ime,'' a ga niso uspeli dokončati; Bog naj bi jim namreč pomešal jezike (po tem dobilo mesto ime Babél), da se niso mogli več sporazumevati, ter so se potem razkropili po svetu. Sedanjemu človeku pa je za dograditev njegovega stolpa zmanjkalo zidakov oziroma kupcev, ki bi pokupili vse, kar je nagrmadila njegova mogočna industrija. To pa v glavnem zaradi tega, ker je kapital na veliko začel služiti samemu sebi, se pravi dobičku in ne potrebam človeka, zaradi česar je prišlo do hitro naraščajočega nesorazmerja med ponudbo trga in kupno močjo prebivalstva, kar je pripeljalo do globoke gospodarske krize.
Če bi se lastniki kapitala prej streznili od svoje pijanosti zaradi dobičkov in jih del namenili za plače svojih delavcev (bodočih kupcev), bi bila gospodarska rast sicer precej počasnejša, a posledice krize manj boleče in tudi krajše. Tako pa so se ob ''popotresnem recesijskem valu,'' ki je iz Amerike obšel vso zemeljsko oblo, zamajali vsi svetovni finančni stolpi in mnogi celo porušili. Nihče od strokovnjakov si ne upa napovedati, koliko časa bo trajala kriza. Eno je že mogoče reči, in sicer, da je - če ne za vedno, pa vsaj za dlje časa - konec zlate dobe naše civilizacije, ki jo sicer bolj ogrožajo podnebne spremembe kot pa porušeni finančni trgi; le-te se da v določenem času sanirati, medtem ko se vremena ne da.
Glede tega pa predvsem glede izpustov toplogrednih plinov, človeštvo nikakor ne najde skupnega jezika, ker se je nerazviti svet naveličal biti večno reven in se je podal na tvegano pot hitre industrializacije svojih dežel. Zanje je glavni cilj čim prej rešiti se revščine in lakote, čemur so pripravljene žrtvovati tudi svoje okolje, od katerega, po pravici povedano, niso imele kake oprijemljive koristi, če jih ni moglo dostojno preživljati. Pri tem je treba dodati še visoko rodnost, ki gre navadno vštric z revščino, in novi zapleti so tu.
V neki TV-oddaji sem zasledil osupljiv podatek, da bi človeštvo s tako visokim prirastkom prebivalstva, kot ga ima sedaj, in s tako ambicioznimi načrti, kot jih goji, potrebovalo pet planetov, če bi hoteli vse uresničiti. Ker vemo, da imamo na razpolago samo enega, se bomo morali na globalni ravni čim prej sporazumeti o še dopustnih vrednostih obremenitve našega skupnega ozračja in vode ter seveda to tudi upoštevati pri načrtovanju prihodnjega razvoja, sicer se bomo vsi skupaj podušili.
Časa za premislek je vse manj. Poti tudi, ker smo se tokrat vsi znašli na isti barki, s katero vsi potonemo ali pa izplavamo v mirnejšo in svetlejšo prihodnost. Nobena država se ne more več iti svojih reševalnih ukrepov, ker je svetovno gospodarstvo danes tako med seboj prepleteno, da je postalo nerazdružljivo.
Pri nas so začeli nekateri že skoraj na glas sanjati o zlatih starih časih socializma, ko smo vsi približno enako malo imeli, a bili skoraj vsi zaposleni. Pozabljajo, da tedaj tudi kapitalistični zahod skoraj ni poznal brezposelnosti in je na veliko uvažal delovno silo iz jugovzhodnih držav. Med njimi tudi številne naše delavce, predvsem iz Štajerske in Prekmurja, od katerih je precejšen del v tujini pričakal tudi penzijo in s svojimi deviznimi prihranki dolgo zalagal naše deviz vedno lačne banke. Dejstva so takšna, kot so, in nič ni zlàto, čeprav se od blizu ali od daleč še tako sveti, dokler se tega s karati ne izmeri. Isto velja za družbene ureditve, ki so vse pomanjkljive in podvržene razpadanju, čeprav so si, kot recimo nacizem in  tudi komunizem, obetale najmanj tisočletno vladanje. Kaj je od njihovih idej in sistemov ostalo, smo lahko sami videli. Vsekakor pa se je pokazalo, da niso bile kos zakonitostim kolesja razvoja, ki se včasih zavrti drugače od pričakovane smeri -  kot recimo sedaj, ko smo namesto v vzponu že na drugi strani vrha na poti k dnu. Upajmo, da ga bomo hitro prešli.



četrtek, 20. avgust 2015

ko sonce zamiži



                                      .https://youtu.be/eBl06dcU76M


Nocoj si bomo privoščili malo glasbene sprostitve.
Za tiste, ki imate predvajalnik
nastavljen na samodejno predvajanje, priporočam, da slednje izklopite ali pa po končani prvi skladbi ročno prekličete nadaljevanje predvajanja albuma. Uživajte v glasbi in diapozitivih.




CENA ČLOVEŠKEGA DELA IN DUŠE

Snežnik,   junij 2007

Odkar smo odpravili diktaturo proletariata, se skoraj nikjer več ne sliši včasih zelo priljubljene krilatice z nekdanjih prvomajskih proslav: ''Delu čast in oblast!'' No, roko na srce, delo kot takšno nikoli ni imelo kaj dosti vpliva na odločanje v podjetjih niti kje drugje, kaj šele oblasti nad ustvarjenim kapitalom niti v času komunizma, ampak tisti, ki so v imenu ''delavskega razreda'' upravljali z njim. Ne bi se spuščal v podrobno razglabljanje o tem, kako in v kakšne namene so ga obračali in kam se je ''odvrtel'' v času privatizacije, ker je bilo o tej temi prelitega že dovolj tiskarskega črnila.
 Mene zanima in hkrati skrbi nekaj drugega, zakaj Slovenci tako slepo kopiramo vzorce tujih političnih in ekonomskih sistemov na svoja tla brez predhodnega preverjanja, ali se bo ta oblika sploh obnesla pri nas ali ne? Takoj po drugi svetovni vojni smo se šli nasilno kolektivizacijo z nerazvitim kmečkim življem, iz katerega so tedanji oblastniki kanili na hitro narediti ''osvobojene'' proletarce, a ustvarili hibrid polkmeta, ki je bil svoje premalo plačano delo v tovarni prisiljen dopolnjevati s ''popoldanskim'' zaslužkom od tiste zemlje, ki so mu jo po agrarni reformi dovolili obdržati v zasebni lasti. Koliko je to dvotirno življenje vplivalo na razvoj in večjo poseljenost podeželja, je težko izmeriti; kakšen vpliv je imelo garanje na dveh šihtih zapored na njihovo zdravje, je  pa jasno vidno na pokopališčih, ki so polna imen prezgodaj umrlih mož iz te dobe, ki niso učakali primerne starosti, ne lepše prihodnosti.
 Ta se res ne more doseči brez žrtev, kot so nam radi govorili, ko nam je šlo slabo, vendar ne za vsako ceno in ne na račun zgrešenih političnih eksperimentov, kakršnih smo v preteklosti kar nekaj prestali in tudi drago plačevali. Sedaj seveda želimo čimprej nadoknaditi zamude, ki so nastale ob prestopanju iz enega vlaka na drugega, pri čemer obstaja nevarnost, da spotoma odvržemo kaj uporabne ''prtljage'' v dobri veri, da se rešujemo bremen preteklosti. S tem mislim na vrednote, ki jih je naš človek skozi vso preteklo zgodovino negoval in ohranjal v vseh sistemih, v katerih je pristal.  
Komunizem si vrednot ni izmislil, oziroma ustvaril, ampak samo nekatere stare preoblekel v lastne prepoznavne barve, pa je zgledalo, ko da so se šele z njim rodile. Vsekakor ni prav, da jih pustimo samo zato odmreti, ker so se navzele vonja po polpretekli zgodovini, kot recimo duh tovarištva in solidarnosti. V tej dobi neizprosne tekmovalnosti bi nam prišel še kako prav, da ne bi na sočloveka gledali le kot na možni vir dobička, ampak tudi kot bližnjega, s katerim delimo dobro in slabo na tem svetu. Ne samo družboslovci, ampak tudi čisto navadni smrtniki ugotavljajo, da se sedanja družba zelo hitro spreminja in z družbenimi oblikami vred odmirajo tudi vrednote. V ospredju ni več kolektivna, niti družinska, ampak osebna sreča, ki ne pozna besede odpoved (bolj malo tudi dvojino, ko gre za lastnino), ampak samo uživanje, ki skupaj s potrošništvom postaja prava sodobna para-religija, katere templji so sodobni trgovski mega centri, v katerih ljudje ne kupujejo samo špežo, ampak se v njih vsestransko ''osrečujejo.'' To je odvisno seveda od tega, koliko evrov ima kdo na razpolago.
Pa smo spet tam, kjer sem začel, namreč pri nekdanjih prvomajskih zborovanjih, kjer so peli hvalnice delu in njegovim sadovom navadno tisti, ki so ga gledali bolj od daleč! So imeli pa denar in ga imajo tudi danes, zato bi z zamenjavo besed dobili zelo uporabno sodobno parolo, oziroma, kot danes rečejo ''slogan'' za na  kakega od teh templjev in sicer: ''Denarju čast in oblast!' kar povsem ne drži, saj z njim ni mogoče kupiti sreče, zadovoljstva in notranjega miru. Prijaznosti in dobrih med sosedskih odnosov tudi ne, zato ostaja še vedno zgolj plačilno sredstvo za tisto, kar ima svojo tržno ceno. Človeška dobrota in duša je nimata!