DOLINA MIRU

Snežnik, dec. 2002

Z vseh strani mi trucajo, naj bom vsaj za praznike v svojem pisanju bolj resen in prizanesljiv do svoje okolice in naj ne dvigam prahu, kjer ni treba. Prav, ampak, o čem naj potem pišem, vas vprašam? O tem, da je naš Bistrc končno podoben pravemu mestu, odkar imamo semaforje zaradi prekopanih cest? Meni se prav dopade, da si medtem, ko čakam z avtom v vrsti na zeleno luč, lahko privoščim zamujeno jutranjo meditacijo. Veste, ni fajn kar zdirjati komaj prebujen od doma brez predhodne duševne priprave naravnost v  trgovino, ker se človek v takšnem stanju lahko  spusti v kakšno nepremišljeno investicijo, posebno še zdaj pred prazniki, ko mu trgovci ponujajo vse mogoče vabe v svojih izložbenih oknih. 
Človek mora prej utrjevati svojo močno voljo proti tovrstnim skušnjavam, da jih zna premagovati. V teh razmerah bi bilo kar prav, če bi  komunala, ali kdor že rije s stroji po pločnikih in cestah, malo  zavlekel z delom tja čez praznike in bi tako preusmeril pozornost občanov iz izložb na semafor , kdaj se bo na njem končno prižgala zelena luč. Preveč smo se navadili dvosmernega prometa, kar na človeka vpliva destruktivno, saj ga navaja v miselnost, da njegovo gibanje nima  določene smeri niti cilja zaradi propustnosti, v kateri izginja, posebno, če se nihče ne drži omejitve hitrosti. To bi lahko veljalo tudi za predpraznično trošenje denarja za nepotrebna darila.
 Nič ne bi bilo narobe, če bi imeli semafor tudi na svojih takvinih in na kreditnih karticah, ki jih vneto požirajo blagajniške mašince in iz njih odtakajo gotovino na svoj račun. Nikoli se ne utegnemo vprašati, če nam je res treba vse tiste šare, ki jo nakupimo in koga bomo osrečili z njo, ker je zmeraj prepozno za tovrstno premišljevanja, ko je že opravljeno. V bistvu gre le za hlajenje naše potrošniške mrzlice, ki se nas drži cel december in se mora nekje izživeti. Veste, materializem ni posedovanje nekih presežnih količin dobrin,  kot se skušamo prepričevati,  ampak  napačen odnos do njih. Današnja jara gospoda misli,  da s tem razbremenjuje svojo slabo vest, ko  skuša čim več  tega pregrešnega mamona spraviti v obtok v obliki prazničnih daril.  Ta zakleti krog obdarovanja ne seže do tistih, ki bi se jih v resnici veselili in jih bili predvsem - potrebni.  

Vem, da bo kdo skočil pokonci, da spet načenjam prepovedane teme ravno v prazničnih dneh. Ampak, saj vam ne mislim dajati nasvetov,  kaj smete početi in koliko kupovati, ampak samo na glas razmišljam o tem prikritem družabnem terorizmu, ki se je v zadnjih letih zelo razmahnil z vdorom ameriške potrošniške miselnosti v naš prostor. Vprašujem se, kako so mulci toliko let pod komunizmom zdržali cel december samo z Dedkom Mrazom,
( Miklavž je bil itak v ilegali) zdaj pa  jim ne zadoščajo niti trije mitološki liki skupaj, da bi nasitili njihov apetit po obdarovanju!? Je to notranji vzgib po ohranitvi izgubljajočih se vrednot, ali samo prebrisano trženje človeške dovzetnosti za tuje vplive? O tem ne bi razsojal. Brez simbolov in mitov ne moremo živeti in brez praznikov tudi ne, ker bi življenje postalo preveč enolično, vendar ne na račun poneumljanja s potrošniško obarvano mitologijo. Vsak človek vsaj enkrat na leto  išče svojo 'dolino miru', kjer  bi se rad otresel vsakdanjih bremen in  drugih oblik organiziranega mučenja posameznika in se napil miru. Božični in novoletni prazniki bi lahko bili  eno takšnih očiščujočih stanj, ko naj bi začeli teči svoj  novi letni krog z zanosom in vedrino, da nekaj puščamo za sabo.  Izrekamo in napišemo si neznansko količino želja naenkrat , za katere že vnaprej vemo, da so neuresničljive. Zakaj si jih ne bi rajši po malem  privoščili skozi vse leto? Ste kdaj razmišljali o tem? S tem ne bi bile naše želje nič manjše, niti naša zavest ne bi bila prikrajšana za občutek, da se ne zmenimo za sočloveka. Dolina miru ne bo zaradi tega nič bolj odmaknjena iz našega dosega, če bi pogosteje zahajali vanjo. Veste, tudi teden se začenja vsakih sedem dni znova in celo dan, le da smo v svojem hitenju prezrli, da je to prastara oblika samoobnavljanja človeške narave. Naši predniki so  to vedeli, zato se držali koledarja in obhajali praznike.  Ni nam treba hoditi ravno v  Tibet po notranji mir, ampak vsak dan samo nekaj korakov vase in nam bo zadoščalo za sproti.
 Mir,  to skoraj pozabljeno besedo je možno spet udomačiti tudi na domačih tleh  skozi vse leto, če mu bomo znali narediti malo prostora v sebi. Sporočila praznikov nas  prepričujejo o tem, da  so namenjeni ravno temu, da se v njih izpraznimo in ne nosimo svojih bremen dalje, ker se nam bo življenje res zdelo nekega dne pretežko. Naj ne bosta ‘’sreča in zdravje,’’ ki si ju bomo v prihajajočih prazničnih dneh najpogosteje izrekali, le prazni vljudnostni besedi, ampak resna želja po duhovnem in telesnem blagostanju. Vse se namreč začenja pri besedi. Torej ravnajmo odgovorno z njo in ji vrnimo prvotno svetost, pa se bomo lažje sporazumevali. Karkoli boste počeli v teh prazničnih dneh, počnite s srcem. Nikar ne rinite s svojimi skrbmi v prihodnost, kajti vse pride in odide ob svojem času, ampak praznujte in si spočijte vsak v svoji dolini miru.

INSTANT PRAZNIKI

Snežnik, dec 2004

Ko se človek malo bolj poglobi v pomen besede praznik in njenih izpeljank (praznovanje), ugotovi, da so v tesnem sorodu s pojmom ''prazniti,'' se pravi znebiti se motečih usedlin časa in postati sprejemljiv za nova doživetja. Po tem, kar počnemo pred prazniki, posebno pred božično-novoletnimi, ne moremo trditi, da pripravljamo v sebi prostor za nekaj lepega, kar naj bi prinesli prazniki, ker je v našem stanovanju že vse zatrpano z vsemi mogočimi prazničnimi rekviziti, v srcu pa s  skrbmi. Tej predčasni zasičenosti ni krivo zgolj hitenje, h kateremu nas priganja sedanji nori ritem življenja (delamo vse na hitro), ampak predvsem naša razglašenost, ki je vsak dan večja. Vse naše stremljenje se je namreč zgostilo zgolj na čim večji čutni (želodčni) učinek praznikov. In ker nam v tej smeri ne uspeva priti do duševne potešitve, si vlačimo domov vse več in več pripomočkov, ki naj bi nam pomagali čim prej do primernega prazničnega razpoloženja. Pozabljamo pa, da praznika ni mogoče narediti kot instant kave ali kakava, ki ju vržeš v toplo mleko, malo pomešaš in že imaš v ustih okus po tistem, kar predstavlja! 
Naši predniki so vedeli, kako se ustvarja in stopnjuje vzdušje pred prazniki, zato so si vzeli čas za pripravo nanje (obredna hišna in druga opravila), ki človeka notranje in zunanje postopno uglasijo na isto melodijo. Tega danes ni več, ker nepripravljeni planemo za obložene mize in se gremo praznike, potem pa se (predvsem starejši) razočarani gledamo, kje so tisti občutki in pričakovanja iz otroških dni, ko je bilo ''vse lepše in drugače,''  čeprav smo dosti manj imeli. Nič ni bilo drugače, le mi smo notranje oslepeli (zaznavamo samo na predmetni ravni) in oglušeli za govorico praznikov in namesto, da bi iskali nove vsebine zanje, se oziramo nazaj in tarnamo nad izgubljenimi ''zlatimi'' časi, za katere se nam samo zdi, da so bili res takšni.

V življenju je možno zares obdržati samo tisto, čemur smo se pripravljeni odpovedati. Žal je tako naštimano, da vse drugo slej ali prej razpade. Z rajem na zemlji smo si že lep čas na jasnem, da je neuresničljiv zaradi človeške pogoltnosti in sebičnosti, ki ne trpi enakosti, zato je šel komunizem v maloro, ker je stal na napačni predpostavki, da je človeka možno  s podržavljenjem proizvajalnih sredstev in kapitala prevzgojiti  v ''novega človeka.'' Če ne drugače, z delovnimi taborišči, kjer so mu skušali iztresti iz glave pregrešne misli na zasebno lastnino. Figo se je prelevil v novega človeka, ampak v potuhnjenega dvoličneža, ki je na glas hvalil novi družbeni red, na skrivaj pa kradel, kjer je mogel in prelagal na svoj kupček z izgovorom, da je premalo plačan za svoje pošteno opravljeno delo. In ''jemal'' je toliko časa, dokler ni sistem razpadel. Ko se je vzpostavil novi, se je spet šel ''privatizacijo'' tistega, kar je še ostalo… 
Zato pa smo zdaj tam, kjer smo z našo moralo in se čudimo, zakaj ni nobene odgovornosti pri ravnanju s proračunskim denarjem in javnimi naročili, ki se pogosto sklepajo po poznanstvih in ne na podlagi razpisov. Dobro bi bilo, če bi dali podpisat etični kodeks poleg ministrom tudi vsem vodilnim uslužbencem javnih podjetij in ustanov, ker se bodo sicer stare igre prelaganja kupčkov nadaljevale na nižji ravni, tako kot zadušljivo vzdušje v naši družbi, ki je v veliki meri posledica teh nerešenih pojavov.

Božični prazniki in njihovo sporočilo božje solidarnosti s človekom torej ne smejo biti uspavanka, ampak prebujanje naše zavesti, da smo odgovorni drug za drugega! Posameznik ne zmore reševati problemov lakote, vojn in krivic, ki se dogajajo po svetu, more pa tiste okoli sebe. Tu se da zmeraj kaj postoriti, da bo vzdušje in življenje okoli nas prijaznejše. Prepričan sem, da bi bili potem tudi prazniki bolj doživeti, kot so, čeprav ne bi migotalo po naših balkonih in terasah ravno na stotine lučk. Dovolj je prižgati eno samo lučko in to v kamrici našega srca, da bo tisti, ki bo šel mimo, videl in vedel, da lahko vstopi in se pogreje, kajti pri vsem obilju hrane, ki ga imamo, smo namreč še vedno duševno podhranjeni in kljub množici, ki nas obdaja ter vsem tehničnim pripomočkom za komuniciranje, ki jih imamo, se premnogi čutijo osamljeni. Samo korak nas loči od njih in od nas je odvisno, če ga bomo naredili. Priložnosti za to gotovo ne manjka, samo izrabiti jih je treba in to že te praznike, če hočemo, da bo prihodnje leto lepše. Nič namreč ne pride samo od sebe, še najmanj dobro.

DOLINA MIRU 2

Snežnik, december 2003
 

 Že od začetka decembra nas poštarji preko medijev priganjajo, naj oddamo svoja praznična voščila najkasneje do dvajsetega decembra, če hočemo, da jih bodo naslovniki pravočasno prejeli. Po pravici povedano mi tovrstno medsebojno izmenjevanje skoraj vedno enakih vljudnostnih obrazcev ne gre kaj prida od rok, zato se mu, če le morem, najraje kar izognem. Da ne bo pomote, nisem noben ljudomrznež, niti nisem proti voščevanju, vendar s pogojem, da res verjamemo v tisto, kar si izrekamo ali napišemo.
 Ampak, prosim vas, tolikšno količino ''sreče,'' kot si jo za božično-novoletne praznike izrečemo in razpošljemo z voščili, enostavno ni mogoče spraviti vase brez nevarnosti za duševno ravnovesje. To je nekaj podobnega, kot če bi naenkrat pojedli velikansko čokolado. Mislite, da je z našo duševnostjo kaj drugače, če jo nabašemo s tolikimi željami naenkrat? Dokaz za to so naši razočarani in razpotegnjeni obrazi, s katerimi vsakokrat po novem letu hodimo naokoli. To, čemur pravimo praznovanje, se nam vedno sprevrže v eno samo živčno beganje in obremenjevanje z vsemi mogočimi opravki, namesto v sproščajoče praznjenje, kar beseda praznovati pravzaprav pomeni. Naši predniki so čas odmerjen praznovanju znali bolje uporabiti kot ga znamo mi, čeprav so večinoma hodili peš na obiske in niso imeli vseh mogočih pripomočkov za komuniciranje, kot jih imamo danes. Mogoče so bila takratna medsebojna srečevanja ravno zaradi tega bolj spontana in prisrčna. Predvsem pa mislim, da je bilo v njih več pristne človeške bližine, kot jo je danes. Temu pa ni kriva tehnika, na katero se zelo radi sklicujemo in ki naj bi nas odtujevala, ampak naše obnašanje. Obiski namreč niso več srečevanje, ampak predvsem izmenjevanje darilnih vrečk, kar postavlja v drugi plan vse ostalo dogajanje. Ob tem bi se morali zamisliti, kako slabo uslugo pravzaprav delamo drug drugemu in družabnemu življenju, če si ne upamo priti nikamor več na obisk brez cuclja v roki. In to ne samo ob kakšnih posebnih priložnostih, ki bi opravičevala tako ravnanje (rojstni dan, jubileji), ampak tudi ob čisto navadnih dnevih in okoliščinah. S tem si sami zapiramo vrata pred sočlovekom, ker ga postavljamo v vlogo kupca naše naklonjenosti. 

Potem ni čudno, da pred prazniki poslušamo lementanja o naraščajoči osamljenosti med vsemi sloji prebivalstva in to ne samo v mestih, ampak tudi na vasi, kjer se je potrošniški smog enako globoko zalezel v vse pore življenja.

Prihajajoči prazniki so priložnost, da iz njih naredimo sebi in drugim kaj lepega. Mir, to sodobnemu človeku skoraj nepoznano stanje brez hrupa in hitenja, je možno imeti na dosegu skozi vse leto. Ponj nam ni potrebno odhajati v puščavo ali na samotne otoke, ampak samo vsak dan nekaj korakov in trenutkov vase, pa bomo v svoji dolini miru…Sporočila praznikov (tudi nedelje) nas prepričujejo, da  so namenjeni ravno temu, da se v njih razbremenimo notranjih napetosti in si naberemo novih moči.. Karkoli boste torej počeli v prihajajočih prazničnih dneh, počnite s srcem. Naj ne bosta ''sreča in zdravje'', ki ju boste pogosto izrekali, le vljudnostni besedi, ampak resna želja in potreba po trajnem ter uravnoteženem duhovnem in telesnem blagostanju. In nikar ne rinite svojih skrbi pred sabo v prihodnje leto, kajti vse pride in odide ob svojem času, zato res praznujte in si spočijte v svoji dolini miru, kjerkoli že je. In če se boste v njej počutili neizpolnjeni brez obdarovanja, ga namenite komu, ki ga je res potreben. S tem boste najbolj pomagali sebi in njemu do lepšega sveta, ki si ga vsi tako želimo. Pa srečno!  

BOŽIČNE VOŠČILNICE

Božično-novoletni prazniki so vse bolj potrošniško naravnani. V tej nezdravi vnemi gremo včasih tako daleč, da nam  zmanjka časa ravno za tisto, čemur so pravzaprav namenjeni - za sočloveka. Dokaz za to so večno enake suhoparne voščilnice, ki si jih leto za letom pošiljamo za praznike. In ravno te so me vzpodbudile k pisanju te zgodbe. Vsaka podobnost s komerkoli v njej (razen z mano) je zgolj naključna…

 december 2004

Štefan je stopil skozi velika steklena vrata trgovine s šolskimi in pisalnimi potrebščinami ter polglasno pozdravil prodajalki, ki sta begali sem ter tja za svojim pultom ter iskali po policah, kar so jima naročale stranke. Samo za trenutek sta se bežno ozrli z očmi v smeri njegovega glasu in nadaljevali z delom. Neodločno je obstal in ni vedel, kam bi se del, ker so tri mlajše ženske povsem zavzele ozek prostor ob pultu, tako da ni mogel naprej. Brezskrbno so šarile s papirjem in se spotoma glasno pomenkovale. Izbirale so in izbirale, ko da se ne morejo odločiti, kaj vse bodo potrebovale za bližajoče se praznike. Zamaknil se je v stran in si začel ogledovati vrteča stojala, ki so se kar pripogibala pod težo raznovrstnih prazničnih voščilnic, a ni našel nobene svojim željam primerne. V mapi pod pazduho je namreč imel dve neodposlani pismi prijateljem iz Amerike, katerim je želel dodati še božični voščilnici s kakšnimi domačimi slovenskimi motivi. A od vsepovsod so zrli vanj sami kičasti Jezuščki v plastičnih jaslicah. Skoraj je že mislil oditi kam drugam preskušati srečo, ko ga je prodajalka, ki je očitno opazila njegovo zbeganost, mimogrede nagovorila izza svojega papirja:

»Vam lahko kaj pomagamo?«

»Iščem kakšne slovenske motive. Če  bi mogoče..?« je dejal v zadregi.

»Seveda je mogoče!« mu je odvrnila samozavestno. »Takoj vam pokažem, kaj ponujamo. Lahko si izberete vizitke ali pa navadne voščilnice. Gotovo vam bo katera všeč.«

Razgrnila je na pult zajeten kupček voščilnic, ki jih je v trenutku od nekje pričarala in začela streči novi stranki. Štefan se je tako zatopil v izbiranje, da je skoraj pozabil, kje je. Všeč so mu bili Gasparijevi koledniki. Povlekel je pismo iz mape in primerjal, če bi šla voščilnica vanj. Bi. Olajšano se je vzravnal.

 Bi prosim lahko tudi jaz malo pogledala?« mu je ravno tedaj zapel skoraj v uho zveneč ženski glas nekje izza hrbta. Zdrznil se je, kot bi ga zalotili pri prepovedanem početju.

»Seveda, seveda, saj sem že končal. Kar oglejte si!« je zamrmral, ne da bi se ozrl, kdo mu gleda čez ramo in se obzirno odmaknil, da bi ženska lahko segla po njih. Roka ob njem je res malomarno pobrskala po voščilnicah.

»Veste, iščem takšne voščilnice, na katerih je že vse napisano!« je tenko zapel isti glas. » Gre hitreje. Te so sicer lepe, a kaj, ko jih je treba šele opremiti z besedilom. Kam pa pridemo, če bi hoteli na vsako napisati drugačno sporočilo. Lepo vas prosim, kdo pa še danes to počne in si lahko sploh privošči?« je skoraj zakričala Štefanu v uho.

»Jaz že!« se je ta kljubovalno oglasil in se bežno ozrl vanjo. »Zakaj pa imamo roke, ko da z njimi pišemo besede, ki jih potem razpošljemo prijateljem, da jih okušajo za praznike namesto domače praznične potice. Kaj naj počnejo s prazno razglednico?«

»A ste vi sploh s tega sveta?«  je poskočila z glasom, kot da ji je pravkar stopil na prste in se nevede odmaknila od njega.  »Veste koliko časa bi to trajalo?«

»Vem! « ji  je nenavadno krotko odvrnil Štefan. »Pisali bi jih vse leto…Nič zato, bi bilo vsaj vredno čakati nanje! Vseeno pa bom povprašal na pošti,  če je morda treba posebej doplačati znamko, če so voščilnice popisane s kakšnimi nepotrebnimi besedami!…« je zaključil na pol v šali svojo razpravo.

»Zdaj se boste pa še norčevali iz mene!«  je onemoglo ravsnila vanj že na poti k vratom. »Predrznež!«

»Plačal bi!«  je dejal prepadeni prodajalki, ki je nemočno poslušala njun nenavadni pogovor.

»Ravno na vas je morala naleteti…na človeka, ki, kako naj rečem, dela z besedami. Res čudno!« je zaupljivo zašepetala vanj svoje ogorčenje nad obnašanjem odhajajoče vsiljivke, medtem, ko mu je vračala drobiž. 

»Nič ni čudno!« ji je vrnil zaupljivost. »Ravno na pravi naslov se je obrnila, ker drugje ne bi mogla priti v zgodbo.«

O kakšni zgodbi pa zdaj govorite?« ga je začudeno pogledala. Saj te ženske sploh ne poznate?«

»Pisec ne potrebuje pri svojem delu pravzaprav nobenega spoznavanja, ampak le navdih in malo sreče, kakršno sem imel ravnokar!« je odvrnil veselo in odkorakal skozi vrata s težko priborjenimi voščilnicami pod pazduho ter novo zgodbo v glavi. Prodajalka je osuplo gledala za njim in zmajala z glavo.

»Res so nenavadni ljudje, ti pisatelji!« je dejala svoji kolegici.  »Vse jim pride prav, celo  kakšno tršo besedo znajo toliko zmehčati, da postane uporabna.«  

»Zato pa imamo umetnike,« jo je poučila.

Ampak zakaj pa imamo praznike, če se ne moremo niti tedaj usesti in napisati sočloveku kakšno prijazno besedo? » je vprašala prva.

»Saj!« se je zamislila druga,« kaj ti bo kup prejetih voščilnic, če ni na njih z besedami narisanih obrazov ljudi, ki ti jih pošiljajo? Me dve žal ne moreva tega narediti namesto kupcev…«

-------------

Upam, da ste to že sami naredili, zato vam voščim varen prestop v novo leto. Karkoli boste komu izrekli na njegovem pragu, naj bo res in vedno odsev vaših misli. 

PREDPRAZNIČNI NOKTURNO

Snežnik,  dec 2008

Dragi bralci!

 

Ker imate gotovo že do vrh glave izrazov, kot so kriza in recesija, s katerimi vas dan za dnem bombardirajo mediji, vam ne bom še jaz postregel z njimi za praznike, ko naj bi se človek razbremenil vsakdanjih skrbi ter si nabral svežih moči za navadne dneve, ki potem sledijo. Bi bilo pa dobro, če bi medtem v svoji bisagi, ki jo vlečemo s sabo v novo leto, naredili inventuro in pogledali, ali so v njej res same uporabne stvari, ali pa so vmes tudi takšne, za katere je škoda naše dragocene življenjske energije, ki bi jo koristneje uporabili za kaj drugega, kot za njihovo nošnjo. Ko sem tuhtal, kaj naj vam napišem za letošnjo praznično misel, sem se spomnil posrečene domislice mojega pisateljskega kompanjona Matjaža, ki v enem svojih preteklih prispevkov trdi, da so za večino sodobnega zla in krivic na svetu krive slabe risanke, ki so jih državni in gospodarski vodje gledali v otroštvu. Bo menda kar držalo, da precej človekovega odzivanja na življenjske okoliščine v odraslosti verjetno res zavisi od tega, kako so ga pripravljali nanje v otroštvu. Kar se mene tiče, nisem začel s pravljicami ali risankami, ampak z branjem vseh dosegljivih del domače in tuje književnosti ter šele v mladostniških letih, ko je prišla v naše kraje doba televizije, prešaltral na risanke in filme. Naj ob tem pripomnim, da v otroštvu nisem poznal, kaj šele imel lego kock in podobnih ''pomagal'' za vzpodbujanje in zaposlovanje otroške ustvarjalnosti, se pa ne spomnim, da bi se kdaj dolgočasil ali pa čutil za kaj prikrajšanega. Pa ne zato, ker ''je bilo takrat vse drugače in lepše,'' kot radi pozlatimo leta, ki so daleč za nami, ampak, ker smo znali z domišljijo zapolniti in premostiti vsakršno pomanjkanje. V sedanjem času, ko se to ponovno grozeče nakazuje na obzorju našega neba v dosti večjem obsegu, kot so načrtovalci zlate prihodnosti zarisali, bi nam prišla še kako prav zajetna zaloga neupogljive volje do življenja, kakršno smo imeli v otroštvu.

Te nismo črpali iz risank, ampak iz pravljic in ljudskih pripovedk, za katere nekateri sodobni vzgojitelji sicer menijo, da vsebujejo preveč ''škodljivih'' primesi strahov in raznih grozljivih (stresnih) prizorov, da bi imele kake pozitivne vzgojne učinke na otroka. Ko sem malo razglabljal o tem, zakaj so jih toliko vpletli vanje, sem prišel do ugotovitve, da nikakor ne naključno, ampak, da bi se otroci že od malih nog naučili obvladovati svoje prástráhove, ki so prisotni v človekovi podzavesti ne glede na to, če je kdaj poslušal pravljice ali ne! Strah je namreč tisti, ki bolj kot okoliščine hromi človekovo voljo pri spoprijemanju s težavami, ki so, ne samo v pravljicah, ampak tudi v ta pravem življenju, če ne vedno rešljive, pa zagotovo obvladljive, če se le vztrajno lotimo iskanja izhoda. Torej nikoli vnaprej obcagat!

Ko sem že začel s citiranjem drugih avtorjev, bom tudi nadaljeval in sicer z verzom iz popevke kantavtorja Iztoka Mlakarja ''Vesel Božič,'' kjer pravi nekako takole: ''…da ne bo grjeha, voščim vesel Božič prav vsim, tudi assasinam in dušam prodanim…''

Kaj naj pa jaz vam zaželim? Da bi si v prihajajočem letu na vaših vratih čim bolj pogosto podajala kljuko ''sreča in zdravje,'' ki ju v prazničnih dneh največkrat izrekamo in ki simbolizirata željo po usklajenemu blagostanju duha in telesa. Pa privoščite si večkrat vmes in ne samo za praznike kak požirek miru, ker dobro dene obojemu. Povrhu je še zastonj.

Srečno! 

ZIMSKE RADOSTI Z LEPOTNO NAPAKO

Snežnik,  febr. 2003
 

Včasih si po kakšnem dolgotrajnem enoličnem delu ali vremenu človek prav zaželi spremembe, pa čeprav na slabše. Ves pretekli december smo dobivali sam dež, zato ni bilo čudno, da smo se ga naveličali. Kamorkoli sem prišel, povsod so tarnali, kako noro podnebje da imamo, ko je za novo leto zeleno. Vsi so bili enotnega mnenja, da je temu krivo segrevanje ozračja, zaradi česar so bili ne samo mulci, ampak predvsem žičničarji obupani, ker ni snega in ne zaslužka.
»Potrpite vendar malo, saj še ni pomlad, zato ne prosite snega ob novem letu, ker ga boste lahko še siti!« sem jih povsod svaril. 
»Ti si nepopravljiv optimist! Zunaj so že prvi zvončki, ti pa nam obljubljaš sneg!« so mi posmehljivo odgovarjali.  

Ko nas je 6. januarja ponoči res prekril, sem se ga razveselil kot otrok. Nisem mogel verjeti, da je resničen.
 »To bo prava poživitev za mojo pomanjkljivo rekreacijo!« sem si dejal drugo jutro, ko sem po dolgem času spet prijel lopato in karjolo v roke. V nekaj urah sem se počasi pregrizel skozi še kar zajeten kupček snega na borjaču (več kot polovica ga je bila s ceste) in ga zvozil v potok. Nebeške darežljivosti pa kar ni hotelo biti konca, ker smo že drugi večer dobili novo pošiljko pršiča. Spet sem se naslednje dopoldne lotil dela in kar z metlo pometel tisto moko pod rob ceste in sklenil počakati, da mraz malo popusti. Medtem pa je od spodaj prihrumel cestarski kamion s plugom in mi nesramno zasul že očiščeni borjač z nasoljeno snežno brozgo s ceste in to do vrat, da nisem mogel ven. 
Tu pa se je končalo moje navdušenje nad tovrstno rekreacijo. Tako je, če imaš bajto tik ob cesti, ki je skupna dobrina samo za vožnjo po njej, a očitno ne za odstranjevanje spluženega snega. In to ne samo enkrat, ko neha padati, ampak vse dokler je še kaj snega na cesti, te čaka novo delo, za katero poskrbi snežni plug. Bogvari, da bi ga pustil tam ležati, ker bi prec veljal za lenuha, ki se mu ne ljubi očistiti s svojega borjača tujega snega. 

Ob pogledu nanj sem si zastavil mračno vprašanje, če je to sploh v skladu s človekovimi pravicami, da sem prisiljen čistiti nekaj, kar ni moje? Na to temo bi se splačalo sprožiti postopek za razpis referenduma o vprašanju lastnine snega!

Da bi se prepričal, če se to morda ne dogaja samo meni, sem 13. januarja skočil v Bistrc pogledat, kako so tam rešili tovrstne zagate s spluženim snegom. Imel sem kaj videti. Obe ''predmestni'' avtobusni postajališči v Trnovem sta bili še neočiščeni in samo pohojeni, ker očitno nimata lastnika. Pločniki seveda tudi. Res je bil ''šele'' ponedeljek popoldne, a žalostno je, da ob vsej mehanizaciji, ki jo premoremo, ne poskrbimo za varno odvijanje javnega prevoza, ker ga običajno uporabljajo ravno starejši ljudje, ki so najbolj nebogljeni in izpostavljeni padcem. 
Ampak zgleda, ko da ne smemo več uporabljati lopat, ki so včasih bolj praktične od nerodnega pluga. V to sem se prepričal naslednji dan, ko me je spet nekaj vleklo nazaj v Bistrc, tokrat v bližino zdravstvenega doma, kjer se je bager ravno tisti čas trudil razširiti kolovoz, a mu to zaradi parkiranih avtomobilov ni najbolj uspevalo. Tudi, če bi mu, ne bi kaj dosti koristilo pešcem, ki so vseeno morali paziti na vsak korak po zaledenelem dvorišču, če so hoteli celi prispeti v zdravstveni dom ali v lekarno.

Dosti bolj enostavno bi rešili ta problem, če bi recimo hišnik (upam, da ga imajo) prijel za lopato in ročno odstranil ter odpeljal tisti speštani sneg s karjolo, kot sem ga jaz s svojega borjača. Žal je ročno delo očitno ponižujoče, zato tudi verjetno ne spada v opis njegovih možnih del, ker smo moderna družba, ki ne sme priznati svoje tehnične nemoči ob ugrizu narave, ampak ga mora stoično prenašati. To se je videlo v Cankarjevi ulici, ki bi bila zelo primerna za sprejem Dedka Mraza s sanmi. Okolica šole D. Ketteja je nudila podoben videz še 15. januarja!

 Človek se vpraša, zakaj bi pričakoval, da bo zdaj kaj drugače v Bistrci samo zato, ker imamo novega župana? Za spremembe je potreben premik skupne zavesti. Očitno pa je do tega še kar daleč, dokler bomo brezbrižno bredli po neočiščenih javnih površinah. Najmanj kar lahko naredimo je, da na glas povemo in tudi zapišemo, da s tem ne soglašamo, da službe, ki so zadolžene in plačane za tovrstne usluge, tega ne opravijo, kot bi morale. Čas je za ukrepanje, če ne drugega, da po vsakem novo zapadlem snegu organiziramo po Bistrci vsaj prošnjo procesijo, da nam Bog pošlje odjugo in nas tako po naravni poti reši nadloge!

No, upam, da jo do prihodnjega javljanja ne bo več. Imejte se kljub temu lepo in vseeno pazite, kod hodite!

KLOŠARKA

Še na mojih neobjavljenih kratkih literarnih zgodb

Ko je Štefan tistega aprilskega popoldneva stopil iz dolgega temačnega hodnika na s soncem obsijano ploščad pred bolnico, je najprej obstal, ko da ne ve, kam je namenjen in nato kot mesečnik odtaval k najbližji klopi med borovce, kjer se je nemočen sesedel nanjo. Obisk pri materi Katarini ga je bil zelo potrl. Nadejal se je, da jo bo v kratkem lahko vzel domov, a po tistem, kar je videl, ni izgledalo, da se bo še kdaj vrnila, ker je lebdela kot sveča, ki lahko vsak hip ugasne. Tokrat ga niti prepoznala ni več. Zdelo se mu je, da je trenutek bridkega slovesa strašljivo blizu.

»Gospod, če bi lahko prispevali kakšen tolarček za en kofetek!« ga je sredi razglabljanja o nič kaj obetavni prihodnosti dosegel proseč ženski glas. Ni vedel, ali se mu je samo zdelo ali ga res nekdo nagovarja. Kot v polsnu je samodejno segel z roko v torbico z dokumenti, ki jo je imel okoli pasu in pobrskal po njeni vsebini ter potisnil nekaj papirnatih bankovcev v smeri glasu, ne da bi se ozrl na njegovo lastnico.

»Kako ste dobri! Stokrat bohlonaj, rešili ste me iz stiske! Že ves dan sem tu, pa se me ni še nihče usmilil«… je potožila neznanka in z dlanmi prestregla njegovo roko z denarjem. Šele ko se ga je dotaknila, se je zavedel, kje je in se zazrl vanjo. Po videzu ni bila nič kaj podobna klošarki, ampak prej kakšni obiskovalki bolnice, ki jih je bilo v tistem času vse polno naokrog. Toda, še preden jo je utegnil povprašati, kako se je znašla v tej zanjo nenavadni vlogi, ga je prehitela :

»Gospod, molila bom za vas, če smem!?

»Ni treba moliti zame!« je ne da bi vedel zakaj, skoraj osorno odvrnil Štefan, naglo vstal in se namenil proti avtu, ki ga je imel parkiranega nedaleč stran. »Nihče mi ne pusti moliti!« je obupano zaklicala za njim neznanka. »Mislila sem, da ste vsaj vi drugačni. Pa sem se zmotila.«

Kar obstal je ob teh njenih očitajočih besedah in se skrušeno obrnil nazaj. 
»Čakajte malo, nisem rekel, da ne smete moliti, ampak samo, da ni treba moliti zame zaradi tistih nekaj fičnikov, ki sem vam jih dal!« je Štefan hitel popravljati svojo prejšnjo nerodno izrečeno izjavo.

"Torej smem moliti?" je veselo vprašala in se zaupljivo primaknila malo bližje. 
"Seveda smete. Kolikor vam da duša. Ampak ni nujno, da ravno zame, marveč za mir v svetu in za tiste, ki trpijo krivico in pomanjkanje.

Zmolila bom petdeset očenašev!" je hitela velikodušno obljubljati klošarka.

Ste znoreli?!« se je Štefan ustrašil njene nezaslišane ponudbe. »Tako ne bova kupčevala, da bi vi za dve kofeti cel dan molili, morda še celo lačni in žejni. Ne dovolim!" je spet postajal oster.

"Torej ne smem moliti?" ga je razočarano pogledala in nemočno povesila roke ob telesu. 
"Smete, vendar pa najprej izpijte tisti dve presneti kofeti, za katere ste me prosili in potem delajte, kar hočete!" je skoraj revsnil nanjo, potegnil ključe iz žepa in odklenil avto, da bi sedel vanj.

"Če mi dovolite, vam blagoslovim avto!" mu je postregla z novo, še bolj osupljivo ponudbo.

»Tega pa se res ne bi branil,« je spravljivo pripomnil Štefan in se pričakujoče zazrl vanjo, kako neki bo to naredila. Stopila je k avtu, položila roki nanj in s slovesnim glasom spregovorila:

"Prosim te avto, da svojega dobrega lastnika varno pripelješ domov in mu vselej zvesto služiš, da ne bo na cesti s tabo ogrožal ne sebe, ne drugih. Naj ga povsod spremlja angel varuh. 

Amen!" je Štefan resnobno zapečatil njen blagoslov. "Kar se tiče angela varuha, nimam nič proti, če bi glede na mojo raztresenost in gnečo, ki je na cesti, imel kar dva. Bi se počutil bolj varnega!" je smeje dodal…"Zdaj pa res moram oditi. Zbogom, dobra ženska! Če se najine poti ne prekrižajo več na tem svetu, se pa zagotovo v nebesih, kjer bova vsaj upam lahko v miru skupaj spila zastonj kofe in obujala spomine na ta srečni dan, ko sva se srečala."

Ko je Štefan nekaj trenutkov zatem že brzel po obalni cesti in se nato zapodil v črnokalski klanec, ni čutil ne sonca, ki je zoprno pripekalo in mu svetilo v oči, niti utrujenosti od večdnevnih voženj tja doli. Celo pot proti domu, ki se je zmeraj zdela neznansko dolga in mučna, se mu je tokrat zdela krajša in prijetna. Tudi vse temne misli, ki so ga do malo prej morile, so se nekam porazgubile. Počutil se je tako lahkega, ko da bi ga nosile nevidne roke.

ŽRTVAM PARIŠKEGA POKOLA

https://youtu.be/tA8u9KDk2U8

MARTINOVANJE

Tokrat vam ponujam v branje enega svojih literarnih proznih tekstov

Štefan je stal ob velikem bolnišničnem oknu in zamišljeno zrl na razmršene krošnje kostanjev, ki so dogorevale v škrlatnih plamenih Martinovega poletja. Obrazi osmih sotrpinov, ki so si z njim delili obširno bolniško sobo, so se bili po kosilu raztresli na vse strani, kot jesensko listje. Nekateri so brezciljno tavali po dolgem hodniku, ostali pa so zašli celo ven in se na klopcah nemarno predajali redkemu razkošju prestolnice v tem času – sončnim žarkom. Štefanu pa ni bilo ne do sprehajanja, ne do sončenja. Tritedensko ujetništvo v bolniški sobi ga je povsem ohromilo. Njena vrata so noč in dan ječala pod neštetimi rokami, tako, da v povodnji glasov, ki jih je nenehoma zalivala, ni več vedel, kaj je to tišina, kaj šele zasebnost. Sredi sončnega popoldneva se ni več prepoznal v pižami in copatah. Zdelo se mu je, ko da se je tujec pomotoma naselil v njegovem telesu.

»Poglej, celo sonce je prišlo za tabo s Primorske!« je Nikotov glas za njim iznenada zarezal v neobičajno tišino. Štefan se je zdrznil, ko, da bi ga zalotili pri prepovedanem dejanju, a se ni ozrl. Tako zavzeto je gledal skozi okno, da ni slišal njegovih drsajočih korakov, niti ni opazil, da že nekaj časa stoji za njim in ga molče opazuje. Že tri tedne sta skupaj in sta postala že prava prijatelja. Spočetka sta bila oba molčeča in zadržana, a z vsakim novim dnevom so se razdalje med njima manjšale. Kljub temu pa sta svoje trenutke slabosti in nebogljenosti drug pred drugim spretno skrivala. Dostikrat ga je Štefan zalotil, kako sredi noči obupano sedi na svoji postelji z neznosno bolečino v svojih mišicah, ki jo nobeno zdravilo ni zmoglo utišati. In to nepomično zrenje je trajalo včasih cele ure. Nikoli si ga ni upal zmotiti. Zdaj pa je on njega zalotil v takšnem nerodnem položaju, iz katerega se ni znal izmotati, zato je še naprej v zadregi molčal. Niko se ni pustil zmesti. Slutil je njegovo razbolelost.

»Zdaj je tudi tu lepo. Jesenske barve so si povsod podobne!« je nadaljeval pretrgano misel in vprašujoče zrl molčečega sotrpina pred sabo, da bi ga izvabil iz trmastega molčanja.

»Že, že,« se mu je ta končno le odzval s hripavim glasom, »ampak pri nas so robovi teh jesenskih ognjev mehkejši in vsako drevo v naši gmajni dogoreva v drugačni barvi. 

Niko se je nezavedno primaknil bliže k oknu in se še sam pozorno zazrl skozenj, ko da mu bo zdaj lahko pokazal, kar mu je pravkar razlagal.

»Saj ni res!« je presenečeno zamrmral :»za trenutek sem res verjel, da bova tule skozi lahko stopila naravnost na vašo gmajno. Kakšno moč ima domišljija. 

V zadregi je mehko potrepljal Štefana po rami in zavzdihnil.

Kakor po skrivnem ukazu, sta se oba hkrati obrnila od okna z neuspelim prividom, ko, da ju bleščava jesenskih ognjev kar naenkrat ne zanima več. Vse se jima je zdelo spet sivo in strašno vsakdanje.

Fantje so pričeli počasi kapljati k njima v sobo s svojimi obiskovalci, ki so bili tistega dne še posebej praznično razpoloženi in darežljivi, saj je bilo Martinovo. Najprej so se razbremenili obveznih daril. Soba se je razdišala po pecivih, kot kakšna slaščičarna. Seveda so jih ponujali tudi Štefanu, a je samo žalostno odkimaval in pokazal na dietni list pred svojo posteljo. K njemu ni bilo nikogar na obisk, a mu kljub temu ni bilo dolgčas. Sedel je na postelji, se na videz zatopil v svoj dnevnik ter čečkal po njem nerazumljive besede, ker ga je pisal bolj iz želje po zaposlitvi duha, kot pa po opisovanju dogodkov. Nič spominjanja vrednega se danes ni dogajalo z njim, ne okoli njega. Kmalu je utrujeno omahnil na posteljo in z zvezkom v naročju zaspal.

Ko se je prebudil, se je že večerilo in soba je bila skoraj polna obiskovalcev. Le njegov sosed Joža, zajeten in dobrodušen Zasavec, je spet smrčal, da se je dobesedno postelja tresla. Prestrašeno je skočil pokonci in se mu obupano opravičeval, da tega ne počne nalašč. Štefan se mu je samo trudno nasmehnil in odtaval k vratom, da se malo sprehodi po hodniku. Komaj je naredil nekaj korakov po njem, že ga je prestregel nekam znan dekliški glas, ki ga je vabil k sebi. Bil je še ves omotičen od popoldanskega spanca in ni zagotovo vedel, če spi ali bedi. Šele, ko je na sebi začutil mehki dotik dlani in se zazrl v obraz pred seboj, ki ga je nagovoril, se je dokončno prebudil. 

Marijica! je presenečeno vzkliknil in segel v ponujeno roko. »Prišla sem te obiskat,« je komaj izdavila vsa zasopla in zardelih lic, ki so spominjala na zrela jabolka.

» Saj grem lahko noter?« je bolj z glasom, kot s kretnjo plašno pokazala na priprta vrata bolniške sobe. »Se razume,« ji odvrne Štefan, »za zdaj je to moj dom. Pridi!«

Pogumno je odkorakala z njim v sobo, se najprej izmotala iz rucaka in bunde ter nato sedla zraven njega na posteljo. Nekaj trenutkov sta se molče gledala, potem pa je neodločno povlekla rucak k sebi in nekaj šarila po njem. Mladost je kar dehtela iz nje. Ni mogel verjeti, da ima res že dvajset let. Zgledala je kot kakšna gimnazijka.

»Saj vem, da nisi lačen, ampak vseeno sem ti nekaj prinesla,« je v zadregi izdahnila in mu pomolila belo pleteno štručko. »Smeš?«

Njene lepe, velike sinje oči so ga tako otroško vprašujoče zrle izza očal, da se mu je beseda, ki jo je hotel ravnokar izgovoriti, zataknila v grlu. Kako naj ji pove, da tega žal ne sme jesti? Saj ne more, preveč bi razočaral njeno pričakovanje. Želela ga je le razveseliti in obdariti, ne pa nasititi s tem belim kruhkom, ki ji je tako podoben, ko da je odtisnila vanj svojo podobo. Štefanu se je zdelo, da je vsa soba umolknila in da z njo vred vsi nestrpno pričakujejo njegov odgovor. Čutil je njihove poglede na sebi, kot bi ga otipavalo nešteto rok. Njena bela dlan pa mu je še kar naprej ponujala tisti beli kruhek, v katerega se je bila preselila. Odločno je prikimal in s tresočo roko hlastno segel in po njem. Odleglo mu je, kot bi se pravkar rešil neznanskega nevidnega bremena. Še dobro, da ni opazila, kaj se je medtem dogajalo v njem.

»Hvala!« je nekje zunaj sebe zaslišal govoriti svoj glas, ki je hotel ubežati pred tolikimi rokami, ki so segale po njem. »Lepo, da si prišla …«

Nič ni odgovorila, le njene rahlo naličene in v strogo črto potegnjene ustnice so se razprle kot cvetni popek v prikupen dekliški smehljaj, ki ga je obkrožal venček belih zob. Spet se mu je zdelo, da samo sanja. Odsotno se je zazrl je nekam skoznjo, ko da vidi prikazen.

» Kam si se pa nenadoma odselil?« je iskala z glasom po sobi njegovo nevidno bivališče. »Tu sem, lahko se me dotakneš, če ne verjameš!« je dejala pomirljivo, ko da bere njegove misli.

»Oprosti!« je šepnil, »za trenutek sem od samega veselja podvomil v resničnost videnega. Ne dogajajo se mi pogosto… prijetne stvari namreč. Tu pa še najmanj.«

»Pusti se kdaj tudi presenetiti in obdariti, pa se ti bo morda pogosteje dogajalo,« je odvrnila veselo; » že danes imaš takšno priložnost «

Oba sta se zasmejala tej vabljivi ponudbi. In res ga je kmalu zapletla v sproščen pogovor o njegovem pisanju, o literaturi in njenem študiju, tako, da niti opazil ni, kdaj so odšli ostali obiskovalci. Fantje so ju iz obzirnosti pustili sama, da se v miru pogovorita. Besede so jima tekle, kot bistra studenčnica med dlanmi. In ko sta se končno le odžejala drug drugega, se je odpravila domov. Pospremil jo je do konca hodnika, kjer mu je spet stisnila dlan v slovo in obljubila, da še pride. Spodaj so tedaj ravno pred dvigalo pripeljali večerjo, zato se je vrnil v sobo in leže na postelji počakal na sestre, ki so jo kmalu prinesle na pladnjih iz vedno škripajočega zabojnika na koleščkih, katerega so potiskale po hodniku in pri tem glasno klicale njihova imena. V trenutku so se fantje znašli v sobi za mizo in pogoltno gledali, kaj so jim tokrat prinesli. Nikoli niso mogli razumeti, zakaj dobiva Štefan tako presno hrano, ko pa vendar ne potrebuje nobenega hujšanja. Gotovo mora biti kakšna pomota…

Po večerji so polegli po posteljah in naveličano prelistavali že večkrat prebrane časopise, samo, da bi si skrajšali neskončno dolgo in utrudljivo čakanje na spanec, kar je bilo zanje najtežji in najbolj utrudljivi del dneva. Štefan je ležal na hrbtu in spokojno gledal v kockasti strop.

»Je bila tista punca, ki te je prejle obiskala, morda tvoja hčerka?« ga je nenadoma na videz brezbrižno vprašal sosed Dušan. Vsi so pozorno prisluhnili iznad svojih zmečkanih časopisov, kaj mu bo odgovoril, ker niso nič vedeli o njegovih družinskih razmerah.

»Ni bila hčerka, ker je žal nimam, « mu je odvrnil, » ampak takšno kot je ona pa bi res želel imeti. Ponosen sem na to, da ste me imeli nekaj časa celo za njenega očeta. Giovaniju bo to gotovo všeč. Mu bom povedal.

Spet nas vleče nekam proč od sebe v prazno smer, kakor vedno!« je obupano zastokal Dušan proti svojim kolegom, »Vprašujem se, kaj ima ta njegov Giovani opraviti z nami?

  Kako, da nima?« se Štefan ni pustil zmesti, »saj je vendar njen oče. Pravkar si me vpraševal po njem. Ko bi ga videl, bi se gotovo tudi ti navdušil nad njim, kot si se nad njegovo hčerko. In da ne boš v skrbeh, celo v sorodu smo si nekaj. «

»A tako,« je dejal oni razočarano. Škoda, mi pa smo mislili, da je kaj na tem! Nikoli nam nič nam ne poveš o sebi, kakor nam tudi nisi povedal, da se ukvarjaš s pisanjem. Ko te ne bi naša dohtarca zjutraj na viziti svojim predstojnikom predstavila kot pesnika, bi morda odšel, ne da bi to izvedeli iz tvojih ust. Tako skrivnosten človek si.«

»Čakajte malo! « se je Štefan branil z glasom njihovih nevidnih grabežljivih rok, ki so spet segale po njem. »Kaj ste tako navalili name, saj nismo v literarni koloniji, ampak v bolnici. Zakaj me kar naenkrat gledate drugače samo zaradi tistih nekaj besed zjutraj. Tu sem samo na preiskavah. Nihče mi ni omenil, da moram s seboj prinesti tudi življenjepis, ampak samo izvide… « je še pribil na pol resno.

»Saj sem vedel!« je vzkipel Dušan. »On lahko recimo kar tu pred našimi očmi nesramno piše kdove kaj o nas in bo to odnesel lepo domov in kje objavil naša imena. Mi o tem nič ne vemo in si tudi ne moremo pomagati. Zdaj se pa še norčuje iz naše nevednosti. Morali bi mu pogledati tisti dnevnik, ki ga tako vneto vsak dan piše. Gotovo je v njem kaj o meni, saj sem mu najbližje!«

Ostali so ob teh besedah odložili svoje zmečkane časopise in se vprašujoče spogledali. Besedna igra je postajala vse ostrejša in že nevarna, da se ne sprevrže v javno obračunavanje s Štefanovo pravico do lastnih skrivnosti in do pisanja dnevnika.Tega pa si nihče ni želel, saj so se do sedaj med seboj dobro razumeli. Sosedje so jim kar zavidali njihovo uglašenost in sproščenost.

»Tako ne gre, fantje,« se je prvi oglasil Niko, » da bi nekdo bil za nas sumljiv samo zato, ker piše resnico. Te stvari smo že videli, kaj vse so nekateri veljaki počeli s pisatelji iz golega strahu pred njo. Marsikateri je sedel v kehi zaradi tega. Bodimo vendar pametni. Zakaj bi pisal ravno o tebi, ko pa ima veliko lepših modelov na razpolago, na primer svojo prikupno sorodnico!« je odločno zaključil javno sojenje in se namuznil proti Dušanovi orjaški silhueti, ki se je pravkar poraženo zleknila na svojo posteljo.

»Saj nisem mislil tega tako resno!« se je ta hitel opravičevati; » pa ga ja smem kaj vprašati?«

»Seveda smeš,« se je oglasil Štefan pomirljivo, »vendar ne pričakuj preveč od mene. Ne prenesem tega, da kdo radovedno dreza vame z neprijetnimi vprašanji. Na takšne dotike sem zelo občutljiv. Pa dovolj o tem, zdaj veš skoraj vse, kar si želel vedeti o meni.«

Soba je spet zadihala v svojem ustaljenem ritmu. Počutili so se kot ladijska posadka na svoji prvi skupni vožnji, ki je uspešno prestala nevarno nevihto. Lučka za lučko je ugašala nad njihovimi posteljami in kmalu so vsi potonili v globok spanec. Štefanu pa se je zdelo, da vso noč soba diši po zrelih jabolkih z Marijičinih lic.

POTROŠNIŠKI CUNAMIJI

Snežnik,  jan. 2005

Prav gotovo ste po TV spremljali, kakšno strašno razdejanje je na obalah indijskega oceana pustilo za sabo popotresno valovanje morja, ki je dobesedno odplaknilo z zemljevida številne obalne kraje z ljudmi vred. Ob tem se mi sama od sebe postavlja primerjava med to katastrofo in nakupovalnim ''potresom,'' ki se vsako zimo sproži na Zahodu in vsako leto dlje seže njegovo valovanje. Razdejanje, ki ga pušča za sabo, je sicer očem nevidno, a za ljudi nič manj uničujoče od morskih valov. Kar je najbolj zaskrbljujoče, pa je, da predvsem v naši deželici pod Triglavom skoraj nikogar ne vznemirja, če pljuska ob njene bregove. Še več, na lastna ušesa sem slišal, mislim da v enem od TV dnevnikov pred božičnimi prazniki, kako je neka ''razsvetljena'' antropologinja hitela vneto razlagati gledalcem, da je predpraznično nakupovanje pomemben sodoben ritual, ki združuje milijone ljudi. Tako se je spozabila, da je celo trdila, da je zapravljanje denarja za darila tako rekoč neizbežna nujnost našega časa za zagotavljanje in ohranjanje človekovega družbenega položaja, za katerega je treba pač nekaj žrtvovati!
Kot kažejo javne raziskave, nekateri v ta namen celo najamejo kredit, da nakupijo darila, ki po trditvah taiste gospe nimajo več zgolj samo simbolnega značaja (izkazovanja pozornosti), ampak statusnega, čemur mora biti tudi podrejena njegova vsebnost in vrednost, zato pri tem ne gre škrtariti z denarjem. Iz tega lahko potegnem zaključek, da višje ko stoji naš obdarovanec na družbeni lojtri, dražje darilo mu moramo kupiti, če želimo od njega kaj pričakovati! Ob tem gre dobro razmisliti (beri izračunati), kakšne vrste in koliko poznanstev si z denarjem, ki ga premoremo, pravzaprav lahko privoščimo! Žalosten svet in čas, v katerem si mora človek kupovati prijaznost in naklonjenost pri soljudeh, ker to pomeni, da so tudi prijateljstvo in podobne še doslej nedotaknjene svetinje postale tržno blago. Brrr! Človeka kar zmrazi ob ugotovitvi, kako blizu prepada smo, v katerem so končale civilizacije pred nami, mi pa se lepo mirno igramo nad njim! Čudi me, kako se Slovenci pri svojih velikih bratih vedno zgledujemo le po njihovih razvadah in ne po tistem, kar bi bilo vredno posnemanja : recimo spoštovanje posameznika in njegovih pravic ter svoboščin.  

Še do nedavnega je veljal pri nas materializem za ''napreden'' življenjski nazor in to samo zato, ker je zanikal duhovno razsežnost človeške narave. Je pa prejšnji sistem, v katerem je bil materialistični nazor državna vera, skrbno pazil, da nismo nikoli imeli denarja več kot samo za preživetje, enako potrošniških artiklov (najbrž v skrbi za naš dušni blagor) in nas na ta način obvaroval pred skušnjavami zapravljanja.
Tudi v sedanjem večina prebivalstva nima denarja na pretek, a smo ne glede na različne plačilne sposobnosti vsi zapadli v nebrzdano potrošništvo, ki prehaja že v zasvojenost. Naši predniki bi temu rekli pijanost od kruha, od katere se je težje strezniti kot od vina! In kar je najhuje, trdimo, da tovrstna zasvojenost sploh ni škodljiva, ampak nujna. Čisto lahko bi se ji izognili, če bi uporabili učinkovito domače zdravilo, ki so mu naši predniki rekli zdrava pamet in postavili stvari na svoje mesto. Te nam očitno primanjkuje (zdrave pameti namreč), sicer se ne bi tako brezglavo obnašali, posebno pred zimskimi prazniki, ko hitimo ko matasti nakupovati stvari, ki jih dostikrat ne potrebujemo niti mi, niti tisti, katerim jih nameravamo podariti. S takšno naivno dobrohotnostjo prav gotovo ne bomo nič doprinesli k ohranitvi delovnih mest v domačih podjetjih, če bomo kupovali v glavnem samo cenene uvožene izdelke (ti so povrhu še dvomljive uporabne in estetske vrednosti), s katerimi so posebno pred prazniki obložene police naših trgovin. Naloga trgovcev je, da ponujajo, naša pa, da izbiramo. Pri tem bi nam prišlo prav malo domoljubne zavesti, ki bi nas, če se že ne moremo upreti skušnjavi nakupovanja, usmerila pogled vsaj na domače izdelke, ki verjamem, da nič ne zaostajajo za tujimi, razen morda v naši zavesti!

RECIKLIRANJE ZAVESTI

Snežnik,  febr 2009

V praznični številki Snežnika je gospa Neta Vergan načela zelo vnetljivo temo, in sicer o grmadah sveč, ki jih prižigamo na grobovih ne samo ob praznikih, ampak skozi vse leto. Ti odpadki res predstavljajo vse večjo obremenitev ter grožnjo za okolje, ker so zelo težko razgradljivi. Ne vem, kje sem pobral podatek, da znaša njihov odvoz menda tretjino vseh rednih stroškov vzdrževanja pokopališč, s čimer si nevede sami dvigujemo cene letnega prispevka za njihovo vzdrževanje, ki ga plačujemo komunali. Ti se bodo z oddaljenostjo novih deponij, ko se bodo stare zaprle, še povečali  Malce sem se poglobil v iskanje razlogov za množičen pojav  ''svečomanije,'' ki najbrž ni zgolj slovenska razvada. Ne bi mogel trditi, da izhaja iz povečanega spoštovanja do pokojnih, ampak prej iz potrošniške miselnosti, ki se je zalezla v vse pore človekovega življenja, žal tudi na grobove, ki jih zna iznajdljiva trgovska mašinerija še kako izkoristiti za dober posel, da nam vsiljuje kupovati tudi tisto, česar mi, še manj pa pokojni ne potrebujejo. Sodobni človek je vse manj sposoben presoje, ali mora to, kar delajo drugi, nujno početi tudi sam, zato se pogosto brez razmišljanja pridruži večini.           Morda pa je sedanja globalna gospodarska kriza, v katero smo skupaj z drugimi zabredli, priložnost, da - v računalniškem jeziku povedano - ''preformatiramo'' (predimenzioniramo) svojo zavest na zdravo mero potreb. Gotovo bo kdo od bralcev rekel, da to nima kake vidne zveze s konkretnim ekološkim problemom, ki ga sveče kot odpadek predstavljajo. Pa ga ima, ker moramo najprej ozdraviti svojo zavest potrebe po množici sveč na enem samem grobu, saj se bomo dosti lažje lotili reševanja omenjenega problema, če bomo imeli eno samo, ki popolnoma zadostuje. Naj ob tem povem, da sem se pred božičnimi prazniki, se pravi, še preden sem prebral članek gospe Nete, tudi sam ukvarjal s podobnimi mislimi kot ona in iskal po naših trgovinah tako vrsto sveč, ki bi bile več kot samo za enkratno uporabo. Ni mi bilo treba dolgo iskati; odkril sem novo vrsto nagrobnih sveč na našem tržišču, in sicer na tekoči vosek, ki jih poznam iz cerkve, kjer že dolgo ter uspešno nadomeščajo sveče iz trdega voska.  

Ne vidim razloga, zakaj jih ne bi prižigali tudi na grobovih, in s tem zmanjšali odpadke na najnižjo možno mero. S tem bi bil volk (naša požrešna zavest) sit in koza (čutni učinek) ostala cela, ker gre pri sveči na tekoči vosek za živ, naraven plamen, in ne za imitacijo kot pri elektronski utripalki. Je tudi dosti bolj zanesljiv od nje, posebno ob zelo nizkih temperaturah, kjer baterije hitro končajo svoje poslanstvo z elektroniko vred; kako je z zbiranjem in skladiščenjem baterij, pa govori novi strogi zakon o ravnanju s temi za okolje nevarnimi odpadki. Sveča na tekoči vosek pa z malo pazljivosti lahko zelo dolgo služi svojemu namenu, ne da bi koga ogrožala, ker je ni treba vsakokrat zamenjati, ampak samo dolivati vosek v rezervoarček in je nared za nadaljnjo uporabo. To je dosti enostavneje in ceneje kot reciklaža grmade pogorelih sveč, pri kateri bi imeli korist le predelovalci in trgovci, ne pa okolje ali mi, ker bi račun za prevoze sem ter tja zagotovo plačali spet mi, in to kar dvakrat. Prvič ob nakupu sveč in drugič na položnici za vzdrževanje grobov, ker komunalni stroški ne bi bili nič manjši, kot so, če bi pokurili isto količino sveč kot doslej! Če »preklopimo« na eno samo, pa je matematika čisto drugačna, ker bi se to še kako poznalo predvsem na deponiji, ki bi jo dosti bolj smotrno izkoristili za zbirališče kakih drugih odpadkov, s katerimi ne vemo kam.

 Luč, o kateri govorimo in jo sveča samo simbolizira, mora stalno goreti za naše drage pokojne v naših srcih in ne na kraju, kamor smo položili njihove zemeljske ostanke ter morda na nagrobni kamen celo zapisali ''k večnemu počitku,'' pri čemer pa bi po našem obnašanju sodeč težko rekli, da ga pokojni imajo. Mir namreč. Moram pa ob tem omeniti še drugo sodobno potrošniško navado, ki dosti prispeva k temu, in sicer grmade sveč, ki jih ob kropljenju pokojnikov znesemo njihovim svojcem. Ti so jih potem ne glede na svoje ekološke ali druge nazore prisiljeni toliko časa prižigati na grobu, dokler ne porabijo vse zaloge, kar lahko traja več kot do prve obletnice smrti! Dosti bolje bi bilo, ko bi tisti denar raje namenili za humanitarne namene, kjer je potreb in prošenj za pomoč vsak dan več. Ob koncu preteklega leta sem v poročilih ujel zaskrbljujočo vest, da tako Rdečemu križu, kot Karitasu pohajajo zaloge živil in celo obleke, kar pomeni, da je skrajni čas, da začnemo drugače razmišljati ter predvsem ravnati! 

JAGODA

Zjutraj me je v poštnem nabiralniku čakalo Jagodino pismo, ki ga je napisala  in razposlala vsem svojim prijateljem dan pred odhodom na svojo, menda že tretjo operacijo. 

Ob branju  pisma sem se spomnil na svoj priložnostni  nagovor, ki sem ga imel ob predstavitvi njene knjige VEDNO ZNOVA v bistriški knjižnici 6. marca lani. Tudi danes ji imam namreč isto povedati!

Naši Jagodi bi s svoje strani rad povedal, da jo želimo imeti še vnaprej ravno takšno in nič drugačno, kot je: se pravi zvedavo, vznemirjeno in včasih tudi pretreseno nad tistim, kar vidi okoli sebe. Pesnik tudi ne more biti drugačen, saj je to njegovo poslanstvo : peti po skrivnem ukazu lepote o včasih za naše oči nevidnih vzrokih za njegovo žalost, veselje in čudenje. Moramo mu verjeti, da je za videzom vsakdanjih dogodkov še nekaj, kar jih povezuje v višji smisel in daje našim besedam in dejanjem nadčasovni pomen in razsežnost.

Gotovo ni slučaj, da si je želela predstaviti svoje pesmi v neposredni bližini 8. marca, a verjetno ne samo zaradi pripadnosti ženskemu spolu, ampak iz globljih nagibov svoje občutljive narave in svojega pesništva, ki jo postavlja na okope bojevnikov za lepši in pravičnejši svet. Naj ji bodo zvezde vsaj tu naklonjena, če ji drugje bolj medlo mežikajo!

Jožko Stegu

PLOMBE IN GRMADE

Snežnik,  nov 2007

Letošnja jesen je bila darežljiva s knjižnimi izdajami, zato bi se tokrat lotil kar te teme. Med drugim sta izšli dve sicer precej različni deli, eno pesmi, drugo pa zbrani prevodi razprav in člankov,  v katerih pa se avtorja na zelo podoben način spoprijemata z  vprašanjem našega bivanja na zemlji, kjer nikakor ne uspemo izkoreniniti zla iz sebe in sveta niti vzpostaviti pravičnosti in trajnega miru na njem. Tako Svetlana Makarovič v TV- predstavitvi svoje knjige Sàmost, kot naš Frane Tomšič ob svojem Malem katekizmu (predstavljenem v Bistrici) zagovarjata zelo sorodno stališče, da naj bi bile največji vzpodbujevalec zla ''plombe'', ki jih vtisnejo v človekove možgane religije s svojimi predpisi in prepovedmi; te mu ne dopuščajo samostojnega razmišljanja, ampak ga usmerjajo tja, kamor hočejo njihovi posredniki, se pravi v slepo poslušnost. Makarovičeva gre še dlje, saj trdi, da naj bi celo ime, ki ga podelijo pri krstu, omejevalno vplivalo na človekovo duhovno rast in obnašanje, zato je proti krščevanju majhnih otrok.

 Potemtakem bi moral človek dobiti ime šele s polnoletnostjo, ko bi si ga sam izbral. Ne verjamem, da bi zaradi tega imeli bolj srečno otroštvo kakor tudi ne preostali del življenja, saj je večina tega, kar nas v njem doleti, splet naključij, na katere ne moremo vplivati. Kar se tiče plimovanja zla, menim, da za ciklične izbruhe njegovih ''poplav'' niso krive religiozne plombe, ampak odpoved zavor individualne vesti pri kolektivni zasvojenosti z ideologijami, ki se ponavljajo v številnih različicah skozi vso zgodovino. To se je lepo videlo na nürnberških procesih proti nacistom, ko so jim sodili zaradi holokavsta in so se vsi zapovrstjo izgovarjali na poslušnost ukazom nadrejenih; poslušnost je bila po njihovem odveza od vsakršne osebne moralne odgovornosti za dejanja, ki naj bi služila »višjim ciljem«.  

Zgleda, da so se imeli podobno kakor srednjeveški inkvizitorji za od Boga poslane iztrebljevalce zla iz sveta. Kako se je to ''čiščenje'' končalo in koliko žrtev je terjalo, vemo.

Ob gledanju TV-dokumentarca o ljudeh iz papuanskega plemena Kombai, ki živijo v drevesnih hišah, pa se mi je porodila zanimiva primerjava.  Raziskovalec se je sicer trudil spoznati njihove običaje predvsem zaradi ljudožerstva, h kateremu so nagnjeni. Ob iskanju odgovora na vprašanje, zakaj to počnejo, je dobil osupljiv odgovor, ki je postavil na glavo vse naše dosedanje razlage vzrokov za pojav kanibalizma. Pri njih le-ta ne izvira niti iz trajnega pomanjkanja hrane niti iz izkrivljenih medsebojnih razmerij, ampak iz strahu pred silami zla, zaradi česar hudobnega človeka, ki naj bi bil v stiku z njim, iz svoje srede odstranijo tako, da ga enostavno pojejo! 

Ob tem se mi sama od sebe vsiljuje podobnost med ljudožerstvom, srednjeveškimi grmadami, ki jih danes nekateri tako radi omenjajo, ter sodobnimi mediji. Ti uporabljajo sicer bolj ''humane,'' a simbolno zelo podobne metode odstranjevanja tistih, ki se znajdejo na njihovem seznamu, pa če imajo kaj opraviti s tistim, za kar jih dolžijo, ali ne. Tudi v našem času namreč vsak dan gorijo - predvsem v rumenem tisku - številne besedne grmade pod izbranimi žrtvami, pri čemer je najbolj žalostno to, da ne iz skrbi za zdravo duhovno ozračje sredine, iz katere izhajajo, ampak iz želje ustreči vse večjemu apetitu bralcev po takih novicah, ki prinašajo večje naklade in tudi zaslužek.

Naj zaključim s Svetlano Makarovič, ki je na koncu predstavitve svoje knjige Sàmost (naslov pomeni desetništvo oziroma brezdomstvo sodobnega iščočega človeka) ponižno priznala, da nima jasnega odgovora na vprašanje, kako se za zmeraj znebiti zla v sebi kakor tudi ne strahu pred neznanimi silami, ki ni preveval samo pračloveka, ampak tudi današnjega človeka. S svoje strani vam povem, da je edini učinkoviti način, kako zmanjšati zlo in krivice okrog sebe, da vsak dan sproti odstranjujemo ta »plevel« v svojem in ne na sosedovem »vrtu«.

POSMRTNINA

Snežnik, nov. 2007

Pogosto se mi dogaja, da me zgodba poišče dobesedno kar na cesti ali v trgovini in jo potem malo predelano pripravim za javno uporabo. Tokrat je prišla za spremembo po žici, ko mi je po dolgem času zazvonil v veži telefon in to ravno sredi kosila. Vem, da boste rekli, da ni to nič nenavadnega. Zame je, ker se običajno vedno zmedem in ne vem, kako naprej s sogovornikom, posebno če ta mečka in mi hoče po ovinkih kaj povedati. Tokrat ni bilo tako, ker mi je mili ženski glasek, ki je prišel iz tiste sitaste skodele, ki ji pravimo telefonska slušalka, takoj, ko sem jo dvignil, v hipu spravil ušesa pokonci. 
 »Veste, sem od zavarovalnice… predvidevamo, da ste starejši občan,  ki bi ga mogoče zanimala naša najnovejša ponudba paketnega življenjskega zavarovanja, ki vključuje tudi pogrebnino in ostale posmrtne usluge, ki jih je sedanji pokojninski zakon ukinil.  Posebno ugodnost predstavlja takojšnje izplačilo že teden dni po vaši smrti…« 
Ob tem zagotovilu mi je povsem pobralo še tisto malo zgovornosti, ki jo imam.  Skušal sem zaustaviti ta besedni plaz, ki me je vse bolj zagrinjal. »Ampak jaz ne mislim še nekaj časa umreti!« sem obupano zastokal, ko da mi ponuja mrliški list v hrambo. 
 In sploh, kako mi morete govoriti o ugodni ponudbi, če velja za po smrti! sem skušal protestirati proti nasilnemu krajšanju moje življenjske dobe. 
 »Kako da ni ugodna? Ne mislite vendar samo nase, ampak tudi na druge!« se tisti glasek, ki je postajal vse odločnejši, ni pustil zmesti mojemu sebičnemu razglabljanju o nepomembni podrobnosti, kdo bo pokasiral  mojo življenjsko zavarovalnino, ko bom škripnil. 
 Zanje je vseeno,  glavno je da me zavarujejo. To je njihov cilj. 
»Veste, na vašem področju smo opravili neko raziskavo in  ljudje so pokazali kar precejšnjo mero zanimanja za našo ponudbo. Čudim se vaši ležernosti, da ne poskrbite zase. Napredka ne morete zaustaviti. Takšno pač je življenje, da sedaj tudi smrt tržimo. To je del  posla…« »Že, že, ampak ne ravno na meni in to že zdaj, ko sem še živ!« sem ves prepaden zamrmral in odložil slušalko, ne da bi se poslovil.  

Ko sem to čez nekaj dni ves zgrožen zaupal prijatelju Toniju, se je samo namuznil nad mojo nevednostjo v poslovnem obnašanju. 

»Kaj se zgražaš, če ti ponujajo pošteno kupčijo!« je v nasprotju z mojimi pričakovanji odločno odrezal svojo resnico. »Punca je imela čisto prav. Na smrt moraš gledati tudi s poslovne strani in jo čim bolje vnovčiti, tako, kot delnice.« Ničesar nisem razumel, ampak ga samo gledal. 
Skoraj bi bil pozabil na to neprijetno telefonsko dogodivščino, če ne bi  nekaj tednov zatem na borjaču pred nakupovalnim centrom uzrl kup vreč z zemljo. Spet boste rekli, da ni to nič nenavadnega, ker jo zmeraj prodajajo za razne vrtnarske namene. Ampak moj pogled je kot magnet pritegnil napis na  vreči, ki me je v trenutku povezal s tisto telefonsko ponudbo. Na papirju je namreč s črnimi črkami pisalo kot na nagrobniku :

Grab(n)erde.

Ob tem me je po hrbtu neprijetno zmrazilo in vse mogoče predstave so mi šinile skozi možgane. Mar je tudi ta zemlja za grobove del tiste vabljive ponudbe zavarovalniškega paketa za bodoče mrliče? Kaj pa če je vse res, da zdaj, ko prihaja Evropa, ne bi bilo umestno ležati v domači brkinski zemlji, ker bi se človek počutil odrinjenega od tokov globalizacije? Morali se bomo torej prilagajati prav v vsem, če bomo hoteli biti enaki in to celo pod zemljo, ki bo morala biti iste znamke po celi Uniji vsaj na vrhu, kjer rastejo rože. Ob tej nepričakovani ugotovitvi sem povsem otrpnil.
»Kaj pa tako zavzeto gledaš, saj je samo zemlja!«  me je iz mračnega razmišljanja zbudil začudeni glas znanca za mojim hrbtom.   

»Že, že, zemlja, ampak čigava?« sem zbegano odvrnil.

 »Saj je vseeno, čigava, ko si mrtev. Zemlja je zemlja!« je pribil in me tako čudno pogledal, kot, da je z mano nekaj hudo narobe.
»Ampak zakaj pa se potem bojujemo za rodno grudo, če je vseeno, katera je?« nisem mogel odnehati. »Lahko bi ukinili vojne in  prodajali zemljo sosedom.  To bi imelo enak učinek na njihovo zavest, kot, če bi njim zasedli deželo. Predvsem pa bi imeli manj žrtev in namesto stroškov bojevanja dvojni dobiček! 

 Pisci ste pa res čudni tiči,« je zatarnal.  »Predvsem pa nikoli zadovoljni s tistim, kar vidite! Vedno sumite, da je za običajnim videzom še kaj skrito!«

Odtaval sem v trgovino po nameravanem nakupu in na policah se mi je med prikupnimi artikli neprestano vtihotapljal napis Grabenerde. Na poti domov sem razmišljal o teh neobičajnih vprašanjih, ki so se mi porodila ob pogledu na tiste nesrečne vreče z zemljo pred trgovino. 
Res je zmeraj kaj zadaj za tistim, kar gledamo, če to priznamo ali ne. Zrcalo skušamo tako namestiti pred svoje oči, da bi videli hkrati še od zadaj. To pa ni mogoče, zato se vrtimo okoli predmeta svojega gledanja in vidimo samo tisto, kar nam je trenutno pred očmi. Morda je tako bolje za nas, ker bi se sicer vse življenje dolgočasili, če bi nam bilo že ob rojstvu vse razkrito. Pa recite, da ni tako! 

NOČ ČAROVNIC

Snežnik, december 2003

Od osamosvojitve sem so se v naši deželici pod Triglavom razživeli razni iz pozabe potegnjeni (prej zaradi religioznega predznaka v kot potisnjeni) običaji, a tudi takšni, ki smo jih Slovenci v silni želji po čim večji podobnosti z Evropo prekopirali od Amerikancev in jih zdaj ponujamo pod blagovno znamko ''predkrščanski staroselski običaji''. Eden takšnih je v Ameriki poznan pod imenom Halloween, praznik, ki ga obhajajo na večer pred Vsemi svetimi in bi se v prostem prevodu lahko glasil Noč duhov, ki pa se je pri nas spremenil v  ''Noč čarovnic'', kar pa ima malo skupnega z vsebino omenjenega keltskega verovanja, da se duhovi to noč vračajo na zemljo. Po medijski zaslugi se ta uvoženi in povrhu še vsebinsko pokvečeni običaj v zadnjih letih vse bolj uveljavlja pri naši šolski mladini predvsem zaradi privlačne podobnosti s pustnimi maškarami in tistim, kar spada zraven.

 Ni pa prav, da po šolah in vrtcih šopajo otroke z vsem, kar kje vidijo. Običaji namreč niso namenjeni samo zabavi, ampak, da preko njih posredujemo zanamcem svoje ljudsko izročilo. Ob vstopanju v družino evropskih narodov bi morali malo bolj razmisliti o tem, kaj ponujamo otrokom, ne pa da tako lahkotno ravnamo z narodovo duhovno in kulturno dediščino, ko da jo odslej ne bomo več potrebovali. Velika politična združevanja narodov, kakršnim smo priča, imajo tudi svoje senčne strani, med katere spada zlitje kultur.

 Ko ne bo več administrativnih meja, bo še kako pomembno, kako in s čim si bomo označevali prostor na ozemlju, kjer bivamo. Če nekateri naši običaji postanejo sčasoma precej podobni sosedovim, ni to nič narobe, ker pomaga pri utrjevanju sožitja med narodi. Narobe je, kadar hočemo sosedu nekaj povsem tujega ponujati za svoje v želji, da bi se mu prikupili. In to zdaj počnemo, da se ''evropeiziramo'' s kopiranjem ameriških običajev in mitov. Verjetno se tega v slepi zaverovanosti niti ne zavedamo, ker se nam zdi vse normalno, kar počnemo, kot na primer neodgovorno spuščanje angleških popačenk v naš pogovorni jezik.  

Prepričan sem, de ne bodo prav nič obogatile našega besednjaka niti nam pomagale k večji razpoznavnosti, ampak kvečjemu osupnile kakšnega tujca, ki jih bo slišal in se zgražal, kakšen čuden narod smo, ki ne premore lastnih izrazov za svoja občutja, ampak si jih mora sposojati. Enako velja za običaje, katerih imamo dovolj. Primanjkuje nam samo zdrave pameti, ki bi nas odvračala od opičjega oponašanja velikih bratov. Če že to počnemo, naj bo vsaj kaj takšnega, kar bo požlahtnilo našo narodno bit. Dvomim, da bi se v ameriškem obnašanju našlo kaj takega, kar bi nam bilo po meri. 
Zmeraj, kadar je kdo prišel od tam k nam, najsi je bil poslovnež ali samo domač izseljenec, so nas vsi samo poučevali in poučevali, kako je pri nas vse majhno in skrivenčeno v primeri z njihovo prostranostjo pokrajine in mišljenja, zaradi česar je naš človek takoj dobil kompleks manjvrednosti. Spomnim se obiska svoje tete pred dobrimi štirimi desetletji (Bog ji daj v miru počivat), kako je ob ogledu domačega razmetanega češpovega nasada pripravila očetu pravo predavanje o gojenju drevja v vrstah, kakršno je videla v Ameriki. Sredi burne razprave (oče je namreč ugovarjal in branil prosto obliko nasada) sem pobegnil domov, ker nisem mogel več poslušati, kako je tam vse urejeno. Teta pač ni mogla doumeti, da tistega, kar imajo tam, ni mogoče kar tako prestaviti v naše razmere, ker imamo različen slog življenja in naravnih danosti. Kar se pa tiče njihovih presajenih običajev, se slej ko prej vsi sprevržejo v čisto navaden in seveda donosen biznis, tako kot Noč čarovnic, s katero si naši iznajdljivi trgovci s prodajo svojih rekvizitov pridno polnijo blagajne na račun naše prevelike vneme nad uvoženimi običaji, ki so zdaj v modi.

Vračanje k sebi

 marec 2007

Kar pogosto kje slišim ali preberem kakšno zaskrbljeno ugotovitev, da naši medsebojni odnosi vse bolj prehajajo na raven potrošništva. Če se ne motim, obstajajo celo priročniki, v katerih nas strokovnjaki nagovarjajo k temu, naj si za prijatelje izbiramo takšne ljudi, za katere menimo, da nam bodo koristni pri uveljavljanju in vzpenjanju po družbeni lestvici. No, ne verjamem, da bi takšne nevarne nasvete na veliko upoštevali pri sklepanju poznanstev, je pa nesporno, da se medčloveški odnosi res spreminjajo in to ne samo na račun hitenja, h kateremu nas sili sedanji nori ritem življenja, ampak gre za neke globlje premike, ki nas navajajo k temu, da postajamo selektivni. Potrošništvo se namreč iz materialne sfere seli v duhovno, kar ima za posledico prerazporeditev vrednot in s tem tudi spremembo dioptrije, s katero gledamo in vrednotimo svet okoli sebe, če to zavestno hočemo ali ne.

 Ob tem ne gre prezreti še nekega spremljajočega pojava, da namreč postajamo vse bolj nenasitni, a tudi potratni porabniki človeške bližine, saj se kljub vsem tehničnim pripomočkom, ki jih imamo na voljo za komuniciranje in s katerimi drug drugega lahko skoraj kjerkoli in kadarkoli dosežemo, vse več ljudi počuti osamljene, oziroma socialno nepotešene. Za to pa ni nujno vedno kriva brezbrižnost sočloveka do nas, ampak naša nenasitna želja po bližini, ki jo tako, kot ostalo energijo, premalo smotrno izrabljamo. Temu pa je po mojem precej krivo razvrednotenje besede, ki človeka več ne nasiti, kot ga je včasih, ko je še verjel vanjo. No, saj ga tudi hrana ne, vendar neprimerno lažje pride do nje, kot do človeške pozornosti, ki je ni mogoče kupiti v trgovini. Mogoče pa je ravno zaradi tega povpraševanje po njej tako veliko, ker se bojimo, da jo bo zmanjkalo! Po svoje je ta strah celo upravičen, da je ne bomo zmožni toliko ustvariti, kot jo porabimo. Ni je namreč mogoče dobivati iz zemlje ali kozmosa, kot nekateri učijo, ampak neposredno iz duše, ki pa je ni možno čez noč napolniti kot baterijo, ko začne napetost v njej padati, ampak so potrebna leta ali celo desetletja, da se obnovi.  

Židovska filozofinja Simone Weil je že pred več kot šestimi desetletji v enem svojih del zapisala trditev, ki je danes še kako aktualna, da je namreč možno dušo - lahko ji rečemo tudi osebna identiteta- pojesti, oziroma da pride do samokanibalizma, kadar ji zmanjka duhovne hrane.
 Nekaj takega se dogaja sodobnemu človeku v razvitem svetu, da se  kljub obilju ne počuti srečnega in zadovoljnega. To pa zato, ker je vse svoje razpoložljive moči usmeril v izpopolnjevanje predmetnega sveta, izza katerega skoraj ne vidi več in pozabil sočasno razvijati drugi, še kako pomembni del sebe, ki mu pravimo duša. Morda tiči tu eden od odgovorov na vprašanje, zakaj so izumrle civilizacije pred nami. Ker so izgubile duhovni naboj, ki jih je poganjal. Izguba le-tega pa je usodnejša od klimatskih sprememb, o katerih zadnje čase veliko govorimo, da smo jih, če ne ravno povzročili, pa zagotovo sami s svojim grobim poseganjem v naravo zelo pospešili, zaradi česar tvegamo izumrtje, če takoj ne ukrepamo. 
Enako velja za duhovno atmosfero, ker je skoraj bolj načeta in ogrožena od zemeljske. Potrošniški virus se nezadržno širi tudi med revne in vpliva na medčloveške odnose celo bolj razdiralno od nekdanjih ideologij, ki so človeka obšle v glavnem samo od zunaj (prisila), notranjost pa pustile vsaj večini nedotaknjeno. Zdaj je človek načet od znotraj in ni pričakovati, da bo tako kmalu našel zdravilo za bolezen, ki ji pravimo razpadanje. Najhuje je, da se tega niti ne zaveda, ker je na zunaj z njim videti vse v redu.

Mogoče pa bi mu koristilo kako staro naravno pomagalo za izboljšanje duševne kondicije, ki so ga in ga še s pridom uporabljajo skoraj vsa verstva in sicer post, med katerim se človek notranje očisti ter utrdi ravnovesje med telesom in duhom. Tega nam danes zelo manjka, zato nas že vsaka mala ovira, ob katero zadenemo, spravi iz ravnotežja ter ob voljo do življenja. 

Če bi se naši predniki tako histerično odzivali na vsako malenkost kot mi, zagotovo ne bi preživeli! Pogosto sem si zastavljal vprašanje, čemu neki so se postili, ko itak niso imeli vsak dan do sitega jesti niti krompirja, kaj šele mesa! Mislim, da so enostavno potrebovali takšno trdo askezo za ohranjanje lastnega dostojanstva in premagovanje revščine, ki jih je dušila. Če si niso zmogli ustvariti dovolj materialnih dobrin za dostojno življenje, so se potrudili, da so imeli vsaj visok duhovni standard. Dobro bi jih bilo posnemati, ker bi si prihranili marsikatero nepotrebno ''ujedco'' kot pravimo po domače sekiranju za nepotrebne stvari in imeli zagotovo kak nasmeh več na svojem obrazu. Naj vam bo ta mesec vsaj toliko časa na njem, kot sonce!