NOČ ČAROVNIC

Snežnik, december 2003

Od osamosvojitve sem so se v naši deželici pod Triglavom razživeli razni iz pozabe potegnjeni (prej zaradi religioznega predznaka v kot potisnjeni) običaji, a tudi takšni, ki smo jih Slovenci v silni želji po čim večji podobnosti z Evropo prekopirali od Amerikancev in jih zdaj ponujamo pod blagovno znamko ''predkrščanski staroselski običaji''. Eden takšnih je v Ameriki poznan pod imenom Halloween, praznik, ki ga obhajajo na večer pred Vsemi svetimi in bi se v prostem prevodu lahko glasil Noč duhov, ki pa se je pri nas spremenil v  ''Noč čarovnic'', kar pa ima malo skupnega z vsebino omenjenega keltskega verovanja, da se duhovi to noč vračajo na zemljo. Po medijski zaslugi se ta uvoženi in povrhu še vsebinsko pokvečeni običaj v zadnjih letih vse bolj uveljavlja pri naši šolski mladini predvsem zaradi privlačne podobnosti s pustnimi maškarami in tistim, kar spada zraven.

 Ni pa prav, da po šolah in vrtcih šopajo otroke z vsem, kar kje vidijo. Običaji namreč niso namenjeni samo zabavi, ampak, da preko njih posredujemo zanamcem svoje ljudsko izročilo. Ob vstopanju v družino evropskih narodov bi morali malo bolj razmisliti o tem, kaj ponujamo otrokom, ne pa da tako lahkotno ravnamo z narodovo duhovno in kulturno dediščino, ko da jo odslej ne bomo več potrebovali. Velika politična združevanja narodov, kakršnim smo priča, imajo tudi svoje senčne strani, med katere spada zlitje kultur.

 Ko ne bo več administrativnih meja, bo še kako pomembno, kako in s čim si bomo označevali prostor na ozemlju, kjer bivamo. Če nekateri naši običaji postanejo sčasoma precej podobni sosedovim, ni to nič narobe, ker pomaga pri utrjevanju sožitja med narodi. Narobe je, kadar hočemo sosedu nekaj povsem tujega ponujati za svoje v želji, da bi se mu prikupili. In to zdaj počnemo, da se ''evropeiziramo'' s kopiranjem ameriških običajev in mitov. Verjetno se tega v slepi zaverovanosti niti ne zavedamo, ker se nam zdi vse normalno, kar počnemo, kot na primer neodgovorno spuščanje angleških popačenk v naš pogovorni jezik.  

Prepričan sem, de ne bodo prav nič obogatile našega besednjaka niti nam pomagale k večji razpoznavnosti, ampak kvečjemu osupnile kakšnega tujca, ki jih bo slišal in se zgražal, kakšen čuden narod smo, ki ne premore lastnih izrazov za svoja občutja, ampak si jih mora sposojati. Enako velja za običaje, katerih imamo dovolj. Primanjkuje nam samo zdrave pameti, ki bi nas odvračala od opičjega oponašanja velikih bratov. Če že to počnemo, naj bo vsaj kaj takšnega, kar bo požlahtnilo našo narodno bit. Dvomim, da bi se v ameriškem obnašanju našlo kaj takega, kar bi nam bilo po meri. 
Zmeraj, kadar je kdo prišel od tam k nam, najsi je bil poslovnež ali samo domač izseljenec, so nas vsi samo poučevali in poučevali, kako je pri nas vse majhno in skrivenčeno v primeri z njihovo prostranostjo pokrajine in mišljenja, zaradi česar je naš človek takoj dobil kompleks manjvrednosti. Spomnim se obiska svoje tete pred dobrimi štirimi desetletji (Bog ji daj v miru počivat), kako je ob ogledu domačega razmetanega češpovega nasada pripravila očetu pravo predavanje o gojenju drevja v vrstah, kakršno je videla v Ameriki. Sredi burne razprave (oče je namreč ugovarjal in branil prosto obliko nasada) sem pobegnil domov, ker nisem mogel več poslušati, kako je tam vse urejeno. Teta pač ni mogla doumeti, da tistega, kar imajo tam, ni mogoče kar tako prestaviti v naše razmere, ker imamo različen slog življenja in naravnih danosti. Kar se pa tiče njihovih presajenih običajev, se slej ko prej vsi sprevržejo v čisto navaden in seveda donosen biznis, tako kot Noč čarovnic, s katero si naši iznajdljivi trgovci s prodajo svojih rekvizitov pridno polnijo blagajne na račun naše prevelike vneme nad uvoženimi običaji, ki so zdaj v modi.

Vračanje k sebi

 marec 2007

Kar pogosto kje slišim ali preberem kakšno zaskrbljeno ugotovitev, da naši medsebojni odnosi vse bolj prehajajo na raven potrošništva. Če se ne motim, obstajajo celo priročniki, v katerih nas strokovnjaki nagovarjajo k temu, naj si za prijatelje izbiramo takšne ljudi, za katere menimo, da nam bodo koristni pri uveljavljanju in vzpenjanju po družbeni lestvici. No, ne verjamem, da bi takšne nevarne nasvete na veliko upoštevali pri sklepanju poznanstev, je pa nesporno, da se medčloveški odnosi res spreminjajo in to ne samo na račun hitenja, h kateremu nas sili sedanji nori ritem življenja, ampak gre za neke globlje premike, ki nas navajajo k temu, da postajamo selektivni. Potrošništvo se namreč iz materialne sfere seli v duhovno, kar ima za posledico prerazporeditev vrednot in s tem tudi spremembo dioptrije, s katero gledamo in vrednotimo svet okoli sebe, če to zavestno hočemo ali ne.

 Ob tem ne gre prezreti še nekega spremljajočega pojava, da namreč postajamo vse bolj nenasitni, a tudi potratni porabniki človeške bližine, saj se kljub vsem tehničnim pripomočkom, ki jih imamo na voljo za komuniciranje in s katerimi drug drugega lahko skoraj kjerkoli in kadarkoli dosežemo, vse več ljudi počuti osamljene, oziroma socialno nepotešene. Za to pa ni nujno vedno kriva brezbrižnost sočloveka do nas, ampak naša nenasitna želja po bližini, ki jo tako, kot ostalo energijo, premalo smotrno izrabljamo. Temu pa je po mojem precej krivo razvrednotenje besede, ki človeka več ne nasiti, kot ga je včasih, ko je še verjel vanjo. No, saj ga tudi hrana ne, vendar neprimerno lažje pride do nje, kot do človeške pozornosti, ki je ni mogoče kupiti v trgovini. Mogoče pa je ravno zaradi tega povpraševanje po njej tako veliko, ker se bojimo, da jo bo zmanjkalo! Po svoje je ta strah celo upravičen, da je ne bomo zmožni toliko ustvariti, kot jo porabimo. Ni je namreč mogoče dobivati iz zemlje ali kozmosa, kot nekateri učijo, ampak neposredno iz duše, ki pa je ni možno čez noč napolniti kot baterijo, ko začne napetost v njej padati, ampak so potrebna leta ali celo desetletja, da se obnovi.  

Židovska filozofinja Simone Weil je že pred več kot šestimi desetletji v enem svojih del zapisala trditev, ki je danes še kako aktualna, da je namreč možno dušo - lahko ji rečemo tudi osebna identiteta- pojesti, oziroma da pride do samokanibalizma, kadar ji zmanjka duhovne hrane.
 Nekaj takega se dogaja sodobnemu človeku v razvitem svetu, da se  kljub obilju ne počuti srečnega in zadovoljnega. To pa zato, ker je vse svoje razpoložljive moči usmeril v izpopolnjevanje predmetnega sveta, izza katerega skoraj ne vidi več in pozabil sočasno razvijati drugi, še kako pomembni del sebe, ki mu pravimo duša. Morda tiči tu eden od odgovorov na vprašanje, zakaj so izumrle civilizacije pred nami. Ker so izgubile duhovni naboj, ki jih je poganjal. Izguba le-tega pa je usodnejša od klimatskih sprememb, o katerih zadnje čase veliko govorimo, da smo jih, če ne ravno povzročili, pa zagotovo sami s svojim grobim poseganjem v naravo zelo pospešili, zaradi česar tvegamo izumrtje, če takoj ne ukrepamo. 
Enako velja za duhovno atmosfero, ker je skoraj bolj načeta in ogrožena od zemeljske. Potrošniški virus se nezadržno širi tudi med revne in vpliva na medčloveške odnose celo bolj razdiralno od nekdanjih ideologij, ki so človeka obšle v glavnem samo od zunaj (prisila), notranjost pa pustile vsaj večini nedotaknjeno. Zdaj je človek načet od znotraj in ni pričakovati, da bo tako kmalu našel zdravilo za bolezen, ki ji pravimo razpadanje. Najhuje je, da se tega niti ne zaveda, ker je na zunaj z njim videti vse v redu.

Mogoče pa bi mu koristilo kako staro naravno pomagalo za izboljšanje duševne kondicije, ki so ga in ga še s pridom uporabljajo skoraj vsa verstva in sicer post, med katerim se človek notranje očisti ter utrdi ravnovesje med telesom in duhom. Tega nam danes zelo manjka, zato nas že vsaka mala ovira, ob katero zadenemo, spravi iz ravnotežja ter ob voljo do življenja. 

Če bi se naši predniki tako histerično odzivali na vsako malenkost kot mi, zagotovo ne bi preživeli! Pogosto sem si zastavljal vprašanje, čemu neki so se postili, ko itak niso imeli vsak dan do sitega jesti niti krompirja, kaj šele mesa! Mislim, da so enostavno potrebovali takšno trdo askezo za ohranjanje lastnega dostojanstva in premagovanje revščine, ki jih je dušila. Če si niso zmogli ustvariti dovolj materialnih dobrin za dostojno življenje, so se potrudili, da so imeli vsaj visok duhovni standard. Dobro bi jih bilo posnemati, ker bi si prihranili marsikatero nepotrebno ''ujedco'' kot pravimo po domače sekiranju za nepotrebne stvari in imeli zagotovo kak nasmeh več na svojem obrazu. Naj vam bo ta mesec vsaj toliko časa na njem, kot sonce!

POSLUŠNINA

Snežnik, junij 2008

Ko tole pišem, se ravno razvnema razprava o neupravičenem, skoraj dvotretjinskem povišanju prispevkov za javno predvajanje glasbe v gostinskih in drugih poslovnih prostorih (t.i.m nadomestila za uporabo avtorskih pravic), ki so bili glede na naše gospodarske razmere in zmogljivosti že sedaj precej visoki. Končno ljudje ne hodijo v lokale z namenom poslušanja glasbe, ampak se odžejat, kaj pojest in poklepetat. K frizerju se namenimo, da nam zrihta frizuro in ne poslušat radia, ki nas itak povsod sledi. Ko takole razmišljam s svojo laično glavo, mi nikakor ne gre vanjo, kako morejo zaračunavati uporabo avtorskih pravic kar tako  ''počez'' in to tudi za izdana glasbena dela, ki morebiti sploh ne bodo nikjer javno predvajana? Ne verjamem, da SAZAS (agencija, ki pobira omenjene pristojbine) to počne iz skrbi za neuveljavljene revne umetnike! 

Pa to še ni vse, kajti v Primorskih novicah sem nedavno prebral, da naj bi menda po novem plačevali ''pevnino'' celo amaterski pevski zbori in glasbene skupine, ki bodo uporabljale gradivo, ki spada pod zakonsko varovanje avtorskih pravic. Pa ljudje moji, kaj se je tistim, ki so predlagali in glasovali (najbrž na kaki nočni seji) za tako neživljenjski zakon o zaščiti intelektualne lastnine, čisto zmotalo v glavi, da posredno prepovedujejo prost dostop do narodne kulturne zakladnice! Če nadaljujemo v tej smeri, smo na poti krčenja in postopnega uničenja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, ker zna kak podoben ukrep zajeti še ostala področja amaterskega ustvarjanja. No, kot berem, je obrtna zbornica predlagala svojim članom, da od 10. maja naprej v svojih lokalih in poslovnih prostorih izklopijo vse avdio in video naprave ter prekinejo pogodbe s sazasom. Manjši kulturni domovi naj bi precej krčili programe svojih kulturnih prireditev, ker enostavno ne pridejo skozi, če bi morali plačevati še prispevke za avtorske pravice. Podobna usoda se obeta tudi vaškim kulturnim društvom, ki že itak komaj dihajo. 

 Preostane jim dvoje in sicer: da se gredo ''kulturni molk'' in ob petju kake pesmi s seznama prepovedanih, oziroma ''zaščitenih'' pevci samo odpirajo ustnice, a ne dajo glasu od sebe, ali pa da ob napovedi pesmi zborovodja vpraša občinstvo, če je pripravljeno plačati poslušnino.

 Upajmo, da ne bo prišlo do takšnega scenarija in da bodo našli kako sprejemljivo zakonsko rešitev, ki bo ljubiteljske kulturne dejavnosti izvzela iz seznama upravičencev plačila avtorskih nadomestil. Vsi oblastniki v en glas trobijo, da naj se kulturna društva obnašajo čim bolj tržno in si pridobijo čim več sredstev izven proračunskih virov, a jim v isti sapi vežejo davčni kamen na vrat, za katerega vnaprej vedo, da ga ne zmorejo nositi. Kdor more, naj razume! Še sreča, da smo v predvolilnem obdobju, ko so politiki bolj radodarni z obljubami, kakor tudi pripravljeni poslušati glas ljudstva. Za njihovo govorjenje pa jim itak moramo plačati ''poslušnino,'' če s tem soglašamo ali ne!

Prekomorci

Ob gledanju TV poročil, da v  precej primerih skoraj dve tretjini beguncev, ki vstopajo čez našo mejo, predstavljajo za vojsko zmožni moški, se mi je samodejno sprožila asociacija na generacijo naših očetov Primorcev, rojenih med leti 1920-26,  ki so po razpadu italijanske države in vojske 8.9. 1943 kot njeni vojaki pristali v raznih zavezniških vojaških ujetništvih na jugu Italije. Kor berem v knjigi Prekomorci, se jih je od tam še isto jesen velika večina pridružila t.i.m. Prekomorskim brigadam, ki so predstavljale prvo večjo vojaško organizirano formacijo slovenske partizanske vojske, ki se je že naslednjo pomlad izkrcala v Dalmaciji in se vključila v boje za osvoboditev.

  Zame osebno sta pomembni prva in tretja brigada. V prvi je namreč bil in na Korčuli tudi padel moj, le dobrih 18 let star stric Toni, ki ga je po pripovedovanju moje mame - njegove sestre -  neznansko dajalo domotožje, zato se je brez pomisleka prijavil v prvo brigado v dobri da gre osvobajat svojo domovino. Za njim ostala le zbledela spomenica s Titovim podpisom nad posteljo njegove mame, na kateri je pisalo nekako takole: da se je njen sin skojevec (ni mi znano, da bi bil) odzval klicu KPJ k uporu proti okupatorju... Ko sem to bral, sem bil še otrok in šele odrasel razumel pomen in težo besed na tistem kosu papirja, ki se ga je oklepala kot svetinje. Moja uboga stara mama se vse do konca ni zavedla svoje slepote, sicer ne bi hvalila Tita, ki ji je odmeril borih 1200 Din (okrog 20€) mesečne ''preživnine'' za padlim sinom. Enako usodo so z njo delile tudi ostale žene ali matere talcev, medtem, ko so nekateri domnevni borci, ki so morda le od daleč povohali borbo in odnesli celo kožo, dobivali tako visoke izjemne pokojnine (do 100 000 din), da jih dobesedno niso mogli pokončati. Očitno so bili režimu taki bolj koristni, kot padli, čeprav cel mesec pijani.

Vrnimo se nazaj k prekomorskim brigadam in sicer k tretji, ki sem jo vzel pod drobnogled predvsem zato, ker je bila najštevilčnejša, kot tudi, ker je sodelovala pri zaključnih bojih za osvoboditev Reke, Ilirske Bistrice in Trsta v začetku maja 1945.

Ustanovljena je bila v Gravini pri Bariju 17. 12. 1943. V polni bojni sestavi je štela 1880 mož, od tega je bilo 1120 Slovencev, ostali hrvaške, črnogorske in celo italijanske narodnosti. Svobode ni dočakalo 836 mož, ali 44% od prvotnega sestava brigade. Slednje se je spreminjalo in  proti koncu tudi precej povečalo.

                             Vse štiri spominske plošče so iz spominskega parka pod zdravstvenim domom
                              v Ilirski Bistrici

Kar me je pri  branju teh na videz suhoparnih podatkov najbolj prevzelo je ugotovitev, da naši predniki niso nikoli prostovoljno zapuščali svojega ozemlja, čeprav je bilo še tako razorano od vojne vihre, ampak vedno silili nazaj. Stavim, da se tudi tisti Slovenci, ki so bežali na koncu vojne preko Karavank pred Titovo vojsko, kesajo da so se podali na pot izgnanstva.

 Čudi me obnašanje sedanjega arabskega in afriškega človeka, ki se tako množično in lahkomiselno podaja na pot prostovoljnega suženjstva, h kateremu jih mamijo trgovci z ljudmi s svojimi lažnimi predstavami o obljubljeni deželi, ki ne obstaja. Obstaja pa podzemlje, v katerem utegnejo ponikniti kot že sto tisoči pred njimi kot cenena delovna sila nikoli sitih dobičkarjev, ki tem nesrečnikom znajo zaračunati celo tuje humanitarne usluge, ki so jih deležni po poti. O tem pa naša razsvetljena družba ne upa razmišljati, da si ne pokvari humanističnega spanca.

RECEPTI ZA ZDRAVO ŽIVLJENJE

Snežnik, marec 2005

Vse več ljudi izraža nezaupanje do konfesionalnih zdravstvenih uslug, ker menijo, da jih dohtarji prepočasi in po kosih ''obdelujejo,'' zaradi česar jih po njihovem mnenju tudi ne morejo uspešno ozdraviti. Ravno iz tega nezadovoljstva ali bolje neučakanosti, se precej bolnikov zateka po pomoč k raznovrstnim ''duhovnim'' zdravilcem, ki ponujajo (seveda ne zastonj) nekakšno ''celostno'' zdravljenje telesnih ter duševnih tegob z raznimi naravnimi zdravilnimi tehnikami, ki naj bi jih s pridom (zakaj so pa potem izumrle?) uporabljale že stare kulture. 
Nekateri prisegajo na staroegipčanski, drugi na šamanski, tretji na esenski in ne vem še vse čigavi način odpravljanja zamaškov v človekovem energetskem tokokrogu, ki po njihovem mišljenju povzročajo večino bolezni. Še malo pa bomo pristali v miselnosti Jezusovih sodobnikov, ki so trdili, da je bolezen nekakšna javna in seveda tudi zaslužena božja kazen za naše ''grešno'' življenje ali pa grehe naših prednikov. Teza ne drži, ker potemtakem ne takrat, ne sedaj ne bi smel biti nihče bolan, če se imamo vsi za poštene in pravične, ker se po tej logiki takšnim ne bi smelo primeriti, da nas bi zadela bolezen! 
Osebno pristanem na teorijo verjetnosti, da če se nekdo dolgotrajno izpostavlja stresnemu življenju in nezmernosti, se mu bo slej ko prej kaj zalomilo v njegovem telesnem ali pa duševnem mehanizmu. Sodobni vrači se motijo, če mislijo, da imajo v rokah univerzalno zdravilo za odpravljanje vseh sedanjih civilizacijskih težav v obliki nekakšnih ''transfuzij'' energij, ki naj bi človeka prečistile in usposobile za vrnitev v normalno življenje, ker to več ne obstaja.
 Če bi torej človek hotel obvarovati svoje zdravje in duševni mir, bi se moral odseliti v puščavo, kot so to počeli v starem veku, ali pa bivati vsaj kilometer proč od prvega soseda. Dandanes to ni možno, ker so že vsi mirni kotički zasedeni. Ne kaže nam torej drugega, kot v tem, kar imamo in kjer smo, narediti bolj življenju prijazno okolje in vzdušje.

S predlogom uvedbe zakona o pravicah živali in prepovedi njihovega klanja, ki ga hočejo nekateri zagreti zagovorniki vegetarijanstva vnesti celo v našo ustavo, prav gotovo ne bomo kaj prida doprinesli k zmanjšanju obolevnosti našega prebivalstva, če ne bomo odpravili razlogov, ki so nas privedli v to stanje. Najnovejša študija je pokazala, da na severovzhodu naše države ljudje povprečno živijo menda sedem let manj, ter približno enkrat bolj zbolevajo, kot v drugih regijah. Za razlog navajajo nizko izobrazbeno ter socialno raven prebivalstva (velika brezposelnost).
 Spregledali so poglavitni dejavnik in sicer denar, ki odločilno vpliva na prehrambene ter življenjske navade ljudi. Kdor ima dovolj pod palcem, si lahko privošči počitnice na morju in v gorah, toplice, fitnes, savno, zimski bazen, masaže, akupunkturo, homeopata, psihoterapevta in seveda zdravo prehrano. Kdor pa je na robu preživetja, si ne glede na izobrazbo ali zdravstveno osveščenost, ki ju povsod tako poudarjajo, od vsega prej naštetega ne more privoščiti niti zdrave hrane (tudi vegetarijanske ne), ker je predraga za njegov žep, zato je prisiljen kupovati poceni, a zdravju škodljive prehrambene izdelke. Ostale želje itak samoumevno odpadejo.
Tu ni kaj filozofirati, ampak se lotiti potrebnih ukrepov. Pa ne s prepovedjo uživanja rdečega mesa, marveč z zvišanjem življenjskega standarda, ki bi vsem omogočil dostop do bolj zdrave prehrane, s čimer bi gotovo zelo zredčili vrste v čakalnicah naših zdravstvenih ustanov. K temu bi lahko precej pripomogli že zdaj, če bi nekateri nehali za vsak kašelj tekati k svojemu zdravniku in s tem naredili prostor tistim, ki ga res potrebujejo. Potem bi gotovo manj negodovali, da nas dohtarji le na pol poslušajo. Če bi namreč pri tej količini bolnikov in zmogljivosti, ki jih finančno omogoča naše zdravstvo, vsakemu bolniku posvetili toliko časa, kot bi se njemu zdelo primerno, bi nastali podobni zastoji, kot na sodiščih, kjer nekateri primeri čakajo leta, da pridejo na vrsto za obravnavo, le s to razliko, da je mnogi bolniki ne bi dočakali živi…

PREDSTAVITEV TREH MLADIH BISTRIŠKIH LITERATOV

Snežnik, marec 2007

V letošnjem mesecu kulture so dobili svojo priložnost tudi bistriški literati in sicer v četrtek 15, februarja v knjižnici Makse Samsa. V uro in pol trajajočem programu nam je vodja bistriške izpostave JSKD Igor Štemberger, ki se je po sili razmer znašel v vlogi moderatorja, na izviren in prepričljiv način trudil predstaviti tri mlade domače pesniške obraze : Olgo Novak, Matjaža Vrha in Patricijo Dodič - na videz sicer zelo raznorodne po slogu pisanja, a hkrati sorodne po erotičnem naboju, ki ga izžarevajo nekatere njihove pesmi. Med razgovorom z njimi o tej temi so prišli do ugotovitve (bolj zgovorna je bila ženska stran), da je erotika sestavni del pesniškega sveta, ki se ga ni treba sramovati. Meje, ki bi natančno določala do kje se v besedi natančno ''sme'' iti, da ne bi prestopili meja dobrega okusa in praga vulgarnosti, pravzaprav ni, ker jo pesnik sproti določa tako, kot razdaljo do bralca.   No, ob poslušanju njihovih pesmi, ki so jih sami izbrali in večino tudi sami prebrali, ni bilo zaznati v zraku kake erotične napetosti, ampak prej mehko zastrto otožnost, ki se je prepletala celo v za plesno glasbo napisanih besedilih Matjaža Vrha (eno sam zapel ob kitari), ki postaja vse bolj priznan pisec besedil za narodno zabavne ansamble.  Pravi šok je bilo za nas njegovo priznanje, da ga pri pisanju navdihuje glasba, za katero išče primerno besedilo in ne kakšni posebni notranji pesniški vzgibi.

 Končno je vseeno, kaj pesnika pripravi k pisanju, važna je stvaritev, ki jo dobi bralec ali poslušalec v branje ali poslušanje. Kar se tiče slednjega, smo bili po nastopu še ostalih dveh soudeležencev večera, se pravi Patricije Dodič in Olge Novak, navdušeni nad vsemi tremi in izrazili željo, da bi tisto, kar so nam povedali, želeli kje prebrati tudi v knjižni obliki. Na to vprašanje nismo dobili določnega odgovora, je pa zagotovo, da bomo o njih v prihodnje še slišali in brali v medijih To velja tudi za mlado nadarjeno in če se ne motim, da tudi že nagrajeno harmonikarko Tejo Ljubič, ki je s svojim igranjem poskrbela, da  smo res pozabili na čas. Nekateri gledalci so po prireditvi prostodušno priznali, da so komaj vzdržali na stolih, ker so jih zasrbele pete in bi kar zaplesali… 

Na sliki : Patra Dodič in Matjaž Vrh

ščepec poezije

LJUDSTVO V SENCI

 sept 2004

Odkar imamo večstrankarski sistem, so se pri nas razcvetela razna civilna združenja, ki se zavzemajo za te in one pravice (ali že kar kaprice) državljanov, za katere menijo, da jih je prikrajšala država. Seveda jih je tudi prejšnja ''ljudska oblast'' na veliko strigla na vseh ravneh, a se o tem ni smelo niti govoriti, kaj šele ustanavljati združenja za varstvo človekovih pravic, ker bi njihove aktiviste takoj prijeli in jih z obsodbo v imenu istega ljudstva, ki naj bi ga ti zavarovali pred njeno samopašnostjo, zagotovo za dolgo ohladili od takšnih namer. Sedanja oblast tega več ne počne, saj v svoji preračunljivi dobrohotnosti dopušča svoje javno šimfanje, je pa zato gluha na obe ušesi za vse, kar pride do njih, ker meni, da je naredila prav vse, kar se je narediti dalo za svoje državljane in se torej nimajo nad čim pritoževati niti v Posočju, kjer so vladne službe dokazano zamočile prejšnjo popotresno obnovo! 

Omenil sem že, da v nekdanjem sistemu skoraj ni bilo misliti, da bi se utegnil kdo organizirano pritoževati nad obstoječimi razmerami, zato je na zunaj izgledalo, ko da so bili ljudje v njem zadovoljni s svojim (blago)stanjem. Po sprostitvi osebnih svoboščin pa so planile iz njih desetletja zatajevane želje in pričakovanja. Postali so bolj glasni in bolj pogumni, ko gre bodisi za osebno ali širšo obliko kratenja državljanskih pravic. Zanimivo, da se skoraj ves nakopičeni bes ''širokih ljudskih množic'' usmerja v glavnem na nerešene ali na novo povzročene okoljevarstvene probleme, ki so postali nekakšen ventil za odvajanje nakopičenega državljanskega nezadovoljstva. To pa gre oblastnikom zelo na roko, saj so lahko veseli, če se državljanska jeza strese samo na kakšnega ministra in ne po celi vladi.

V naši deželici pod Triglavom se mora ljudstvo samo potegovati za svoje pravice, kakor ve in zna, medtem ko poslanci v parlamentu v njihovem imenu in z njihovim denarjem mirno bijejo svoje strankarske dvoboje, namesto da bi reševali nakopičene družbene probleme, zaradi česar seveda pogosto prihaja do po hitrem postopku sprejetih škodljivih zakonov, kar ima za posledico vedno nove državljanske referendumske pobude za njihovo odpravo. To pa niso kaprice, ampak državljanski obup, ki se oprijemlje zadnjega vzvoda (zasilne zavore) demokratičnega odločanja, s katerim hoče zaustaviti zakonodajno lokomotivo, ki postaja vse bolj nepredvidljiva in neobvladljiva. 

Res je v tem početju mogoče zaznati nekaj opozicijskega pridiha, a ne glede na to ostane bistvo nespremenjeno, da tisti, ki  jim je ljudstvo na zadnjih volitvah zaupalo večino glasov in s tem vodenje države, svoje naloge niso opravili niti približno tako, kot bi morali, čeprav se na vsa usta hvalijo s svojo uspešnostjo, ker sicer ne bi prihajalo do takšnih deviacij! In to tudi na občinski ravni, ko naši bistriški svetniki še kar naprej pri vsakem županovem pozivu k glasovanju ko lunčeni dvigujejo svoje roke v znak podpore skoraj brez vsakršnega pomisleka ali vprašanja o predmetu glasovanja, kar bi bilo še kako na mestu, ko gre za zadeve, ki so v neposredni pristojnosti občine. Tu bi morali, preden komu prižgejo zeleno luč za kakšne nove investicije ali podražitve njihovih storitev, od predlagatelja najprej zahtevati podrobno poročilo o njihovem dosedanjem gospodarjenju s svojimi in proračunskimi sredstvi! Pa nič od tega ne naredijo, ko da je že vse jasno! 

Ne bi škodilo, če bi se občinski svétniki tudi občasno malo sprehodili po svoji občini in si na svoje oči ogledali, kako izgledajo stvari v naravi, npr. investicije v infrastrukturo, za katere so glasovali, če so bile narejene v dogovorjenem obsegu in roku, ne pa, da namesto njih to počnejo njihovi volivci. Slišim, da ima breg Velke vode nasproti čistilne naprave na Topolcu vse več obiskovalcev, ki hodijo gledat, kdaj bo kaj pricurljalo iz nje. Po mojem bi bil to zelo primeren kraj za družinske izlete in piknike, kjer bi lahko ob prigrizku družno iz sence opazovali, če in kako dela ta čudodelna naprava, ki tistim občanom, ki so priključeni nanjo, vsak mesec kar znatno ''očisti'' transakcijske račune. Če tudi odpadne vode, pa mi ni znano…

v premislek

Odkar se od blizu soočamo z migracijsko problematiko, so se v naših medijih razvnele burne razprave o tem, kje so še sprejemljive meje svobode izražanja in kje se začne območje sovražnega govora. Nekateri bi najraje kar nazaj uvedli zloglasni 133. člen KZ SFRJ, po katerem je bilo vsakršno, režimu ali od njega dirigiranem javnem mnenju nenaklonjeno govorjenje ali pisanje  opredeljeno kot težko kaznivo dejanje spodkopavanja in rušenja družbene ureditve in kot takšno tudi primerno sodno sankcionirano.

Tokrat naj bi  omejevanje svobode izražanja zajemalo predvsem nestrpno govorjenje in pisanje o migrantih. Pri tem so se nekateri pisci s svojimi komentarji na spletu res preveč spozabili in prestopili mejo dobrega okusa, kar pa ne more biti opravičljiv razlog samozvanih moralnih razsodnikov, ki v imenu varstva človečanskih pravic pozivajo k pogromu tudi na tiste, ki strpno in argumentirano zagovarjajo svoja stališča. In to samo zato, ker so drugačna od njihovih. To pa zaudarja po svinčenih časih enoumja nekdanje Juge, v kateri je vladalo sistematično kratenje državljanskih svoboščin tudi v dobi ''dobrega'' Tita, ki statistično gledano na število prebivalcev, po političnih zapornikih ni nič zaostajal za tedanjo SSSR. 

Ne vem, če o tem kaj piše v šolskih učbenikih za mladino, kot tudi, da so vse do razpada  ''zlate'' Juge njeni državljani tvegali življenje pri ilegalnem prehodu državne meje - bila strogo zastražena s strani vojske, ki ji je bilo ukazano na vsakogar streljati. Toliko za primerjavo, kako so še do pred 26 leti pri nas in drugod po državah vzhodnega bloka ravnali z domačimi prebežniki. Tujih itak niso imeli, saj ni bil nihče nor, da bi silil noter...

Na sliki : pogled na morje iz podhoda nekdanje Kardeljeve službene vile v Preluki pri Reki,

kjer naj bi bilo za časa njegovega bivanja strogo omejeno gibanje po dobršnem delu obale, ki je zdaj lepo urejena sprehajalna pot za obiskovalce. 

STVAR ČASTI

 Snežnik, sept 2007
 

Odkar smo iz svojega mišljenja in besednjaka izrinili izraz ''sveto,'' tudi ostale besede, ki izhajajo iz istega besednega korena, kot npr. ''svetinje'' skoraj več ne uporabljamo, ker se nam zdi, da v današnjem v potrošništvo usmerjenem svetu ni nič več takega, kar bi poleg denarja zaslužilo našo pozornost, kaj šele čaščenje. S slednjim je v tesni povezavi tudi čast, ki jo je sodobni človek poistovetil s pojmom uspešnost, kar pa ne gre skupaj, ker pot k uspehu ni nujno častna, se pravi vzorna in pregledna, ampak polna ovinkastih bližnjic, kakor tudi dejanj, ki jih ni narekovala notranja moralna drža, ampak želja po javni potrditvi in prestižu. S tem mislim predvsem medijsko osvetljene humanitarne poteze kakih petičnežev, ko od svojega obilja odrinejo kaj drobiža za človekoljubne namene, pri čemer ni jasno, ali nam jih mediji postavljajo za vzgled radodarnosti, ali uspešnosti! 

Kakorkoli že je, večina navadnih zemljanov, kakor tudi Slovencev nima skrbi, kam s presežki svojih dohodkov, ker komaj vežejo en konec meseca z naslednjim. Blagostanje naroda se ne meri samo po njegovem letnem ustvarjenem BDP (bruto dohodek na prebivalca), ampak tudi po njegovi kulturni in duhovni omiki. Med bogastvo, ki ga ne morejo izničiti borzni zlomi ali kake druge katastrofe, vsekakor sodi narodova kulturna dediščina, katere nosilna stebra sta jezik in literatura. V tem smo Slovenci povsem enakovredni, če ne celo (gledano na število prebivalcev) bogatejši od nekaterih velikih narodov. Obstaja pa nevarnost, da to prednost v dobi globalizacije, ki stremi k enemu samemu sporazumevalnemu jeziku, lahko hitro zapravimo, če ne bomo skrbeli za svoj materin jezik, ki nam ga sicer nihče ne prepoveduje govoriti ne pisati, a tudi ne ukazuje! Pa bi ga zakon moral zaščititi pred zlorabljanjem in izumrtjem. Na hitrost sprejemanja zakonov, kakor tudi na njihovo izvajanje navaden državljan ne more kaj dosti vplivati, kar pa ne pomeni, da ne more prav nič narediti za svojo materinščino.  

O tem je na 19. tradicionalnem romanju, oziroma shodu '' treh Slovenij,'' (izseljenstvo, zamejstvo in matična domovina) ki je bilo 5. avgusta na sv. Višarjih, govorila znana publicistka in pisateljica Berta Golob, ki se je trdo obregnila ob preveč ohlapno in malomarno rabo slovenščine v vsakdanji rabi. Ona imenuje ta novi uporabni jezik ''slovangla,'' ker prevladujejo v njem angleške spakedranke, namesto blagoglasnih domačih izrazov, ob čemer človek dobi vtis, ko da nam je zmanjkalo domišljije pri iskanju besed ali pa še huje; da nam je vseeno, kakšen jezik govorimo. S tem se ne smemo sprijazniti, ampak ob vsaki spozabi drug drugega opominjati k odgovorni rabi materinščine. To je stvar časti, ki ji pravimo nacionalni ponos, da smo to, kar smo. Tega pa nam krepko primanjkuje, namreč samospoštovanja, kar se odraža pri malomarni rabi jezika, kakor tudi v brezbrižnosti do nacionalnih simbolov (zastava), na katere ne gledamo kot na svetinje, ampak kot na modne dodatke.

 Narečja vsekakor ne spadajo v zvrst  naših ''grehov'' zoper domovinsko zavest in materinščino, ampak k bogatenju njene barvitosti s pokrajinskimi ali celo krajevnimi izraznimi posebnostmi, zato jih je treba enako spoštovati ter negovati, kot knjižni jezik. Izbrano in barvito izražanje ne spada samo na literarne večere in slavistične seminarje, ampak na vsa področja medsebojnega komuniciranja, tako tistega na cesti, trgovini ali lokalu, kot pri sestavljanju SMS ter internetnih besedil. Materinščina je jezik, v katerem razmišljamo, molimo in sanjamo. Ne dovolimo si, da bi to počeli v ''slovangliju,'' ker bi pomenilo, da se naš besedni zaklad spušča na raven jamskega človeka. Upam, da ne z njim tudi naše duhovno obzorje.

intervju

Ravno sem nameraval na svoj blog še sam nekaj napisati na temo strpnosti,
s katero zadnje čase na veliko operirajo po vseh medijih,
ko sem na siol. netu  naletel na intervju s patrom Brankom Cestnikom, k čemur nimam več kaj bistveno novega dodati, razen, da vam priporočam v branje.




http://www.siol.net/novice/rubrikon/siolov_intervju/2015/09/branko_cestnik.aspx

TITANIK

Snežnik, neugotovljiv datum objave

 Nedavno smo si imeli na TV priložnost ogledati novo različico že nekajkrat literarno in filmsko obdelane teme o dogajanju na slovitem Titaniku pred in med njegovo potopitvijo. Bolj kot z dobro igralsko zasedbo prepričljivo odigrana melodramatična zgodba dveh zaročencev, ki po srečnem naključju uspeta preživeti tako ladijski, kot osebni brodolom (se razideta), je pritegnila mojo pozornost nezaslišana samovšečnost graditeljev Titanika - bili tudi na njegovi prvi in zadnji plovbi - ki v svoji domišljavosti (mit o nepotopljivosti te ladje) niso predvideli dovolj rešilnih čolnov za primer nesreče na morju. Če sem si prav zapomnil, je bilo čolnov približno le za slabi dve tretjini potnikov ali drugače povedano le za tiste, ki so zmogli kupiti vozovnice za prvi razred - se razume, da po krepko zasoljeni ceni – ostali iz drugega in tretjega (podpalubje) pa so bili prepuščeni svoji usodi, se pravi morju. 

Po ogledu filma se mi je samodejno vsiljevala primerjava s sedanjim stanjem v EU, še bolj pa na naši ladjici deželice pod Triglavom, ki je na svoji brezskrbni plovbi v srečno prihodnost podobno nepričakovano kot Titanik zadela ob ledeno goro (recesija), kjer se njeni krmarji tudi zelo podobno obnašajo pri reševanju svojih državljanov, za katere je tudi že povsem jasno, da ne bo za vse dovolj rešilnih čolnov (beri: denarja iz proračuna), čeprav imamo v ustavi zapisano, da smo socialna država. Najbolj ironično pri tem je, da nam predsednik vlade ves čas samozavestno zagotavlja, da bomo iz krize izplavali močnejši, kot smo, nič pa ne pove, koliko nas bo medtem potonilo!? Za delavski sloj se očitno nihče pretirano ne vznemirja, če ga skoraj dnevno nekaj ''potone'' v revščino zaradi stečajev podjetij, od katerih po delitvi delavci razen odpovedi, običajno ne dobijo niti zaostalih plač, ki jih dolgujejo delodajalci. Pri tem ne morem mimo dvoličnega obnašanja enega od stebrov pravne države, ki jo zastopa notranja ministrica, ki je glavnino svojega mandata in aparata namesto v preganjanje gospodarskega kriminala, usmerila v polnjenje proračuna preko nezaslišano visokih glob glede na naš vsak dan nižji osebni standard, ki jih plačujemo za vsako malenkost v cestnem prometu. Državljani bi to še nekako razumeli, če bi se istočasno za približno enake odstotke povečale tudi kazni za gospodarske prekrške. 

Pa se niso, sicer ne bi tako cveteli. Bi bilo pa vsekakor bolj moralno, če bi nam enostavno podražili bencin in od tega odvajali določen procent v poseben sklad za te namene, kot da prežijo na nas v zasedi kot lovci na divjad, kdaj nas bodo ujeli na kakšnem prekršku, da bodo izvlekli iz nas tiste solde..

Da smo res na Titaniku, potrjuje tudi moja poučna zgodba s prazničnimi čižmi (namerno zapisal po domače, da jih ne bi slučajno bralci zamenjali s kako drugo podobno obutvijo), na katere sem najprej kar precej časa čakal, da so sploh prišli v trgovino, ker so mi jeseni tam rekli, da ne spadajo med letno, ampak sezonsko obutev. In to je držalo v dobesednem pomenu, kajti že kak mesec po nakupu, oziroma nošnji, sem začuden odkril majhno raztrganino kože (naj bi bila živalskega porekla) na delu čevlja, kjer se pogosto pregiba. Prepričan sem bil, da je to posledica trdega dotika s kakim ostrim zmrznjenim predmetom, vse dokler se niso kmalu zatem pojavile podobne razpoke na istem mestu tudi na drugem čižmu. Tedaj mi je postalo jasno, da ne gre za naključje, ampak material slabe obstojnosti in kakovosti. Nič novega pod soncem, da kupca omamijo z navidez zmerno ceno in mu podtaknejo izdelek, ki  je po kvaliteti ne dosega, kar se s poslovnega stališča ne obnese, saj ne bo nihče tako naiven, da bo šel ponovno kupit čevelj iste znamke, ki mu je na nogi dobesedno pred očmi razpadel.

Ko sem ob svojem zadnjem opravku na pošti to spotoma omenil naši poštarci, me je modro poučila, da gre najbrž za kake nove, hitro razgradljive in naravi prijazne materiale, ki ne bremenijo okolja. Sva pa soglasno ugotovila, da bi morali proizvajalci obutve odslej na deklaracijo obvezno napisati tudi čas obstojnosti, da bi kupec vnaprej približno vedel, do kdaj bo tako obutev lahko nosil. S tem bi odpravili nepotrebno živciranje ob nakupu, kaj izbrati z grmade ponudbe, če bi imeli po trgovinah lepo označeno in sortirano robo po mesecih trajanja, kot je to pri zmrznjenih živilih. 

NIČELNA TOLERANCA

Snežnik,  nov 09

V naši deželici pod Triglavom smo v marsičem izgubili občutek za zdravo mero; med drugim pri pripravi osnutka nove družinske zakonodaje, ki prinaša, oz. predvideva možnost posvojitve otrok tudi istospolnim parom, kar je v javnosti dvignilo precej prahu in polemik. V parlamentu pa se je vnela burna razprava že pri razlagi pojma družina, kjer se nikakor niso mogli sporazumeti, kdo pravzaprav po novem spada vanjo. Upam, da bodo všteli zraven tudi ''svobodne'' ali po starem ''koruzniške'' zveze, ki jih bo menda kmalu več od tistih, ki so bile sklenjene in potrjene pred matičarjem.
 Do zdaj so bile prve z izjemo otrok, ki so se iz teh skupnost rodili, brez kakih medsebojnih pravnih obveznosti, če so recimo kmalu razpadle. Zaradi tega je seveda taka oblika ''prosto viseče'' zveze postala na splošno zelo priljubljena, ker si - ko ti je življenje ali partner postal dolgočasen - enostavno lahko spokal svoje stvari in odšel drugam, ne da bi ti bilo treba po sodiščih kaj deliti ali ''pospravljati'' za sabo. 
Upam, da bodo vsaj na tem področju naredili red in obravnavali odslej res vse zveze enako, ne glede na to, če imajo štemplano potrdilo o obstoju - ne pa jih, kot do sedaj - dajali za vzgled vzornega (!?) partnerstva tistim, ki jim je vleka v ''običajnem zakonskem jarmu'' povzročala težave. Po mnenju nekaterih sodobnih ''zdravilcev'' družbe, naj bi bil temu kriv podpis pri matičarju, ki po njihovem ne zafrustrira samo obeh skleniteljev - po možnosti vse življenje trajajoče (kar zanje spet deluje moreče) zakonske zveze, ampak tudi morebitne otroke, ki se iz nje rodijo. Nekateri bi najraje institucionalno obliko družine kar ukinili, ker vidijo v njej glavno gojišče in prenašalca ''virusa zla'' na svetu, zato tudi verjetno predlagajo tako ''zategnjeno'' družinsko zakonodajo, ki bo mladim že vnaprej pobrala veselje do družine. 

To bi človek še do neke mere razumel, če bi služilo t.i.m. ''ničelni toleranci'' na vsakršno obliko nasilja v naši družbi, česar pa ni zaslediti, ker le-to vztrajno narašča na vseh področjih (mediji izpostavljajo predvsem družinsko nasilje), medtem ko z gospodarsko krizo in posledično revščino, ki jo spremlja, jez medsebojne socialne strpnosti nevarno popušča. Vsekakor je to utemeljen razlog za preplah in ukrepanje; vendar ne zgolj s prepovedjo telesnega kaznovanja otrok, ki bo morda pokazala prve koristne učinke šele čez desetletja, ampak s splošno dosledno vzgojo k strpnosti kot tudi socialni pravičnosti.
 Iz prve pa izgleda, da smo že opravili izpit, če se sklicujemo na svojo papirnato toleranco do kakšne od ''obrobnih'' skupin naše družbe, med katere prištevajo recimo ljudi s istospolnimi nagnjenji, kar pa nima kaj dosti opraviti z omejevanjem vsesplošnega nasilja, ki smo ga v taki ali drugačni obliki (če ne drugega, gotovo verbalnega) vsi kdaj deležni. Enako nima določena spolna usmerjenost ali pa celibat kake znanstveno podprte povezave s pojavom pedofistva, ki mu ga nekateri na račun kakega posamičnega primera (ali pa zlonamerno), kar povprek pripisujejo. 
Če bi bilo treba koga kastrirati (nad čimer se navdušuje Matija V. v svojem zadnjem razmišljanju v našem cajtngu), potem bi bila po mojem filmska in revialna erotična industrija prva potrebna takega - sicer ne veterinarskega, ampak zakonodajnega in davčnega posega, ker na veliko proizvaja hrano za vzpodbujanje vseh zvrsti človeške sprevrženosti ter jo preko vseh možnih tržnih niš neovirano spravlja v obtok in seveda v denar. Na srečo so vsaj na nacionalni TV nekoliko priprli vrata tej povodnji, medtem ko država še ni naredila kakega bistvenega reza v njene svoboščine. Kako tudi bi, če se imamo za visoko tolerantno družbo, ki vse dovoljuje in prenese ter si vsake toliko izmisli kako novo obliko ''družbene manjšine,'' ki bi jo bilo treba zaščititi. Preostali ''navadni'' državljani pa naj se znajdemo, kot vemo in znamo! 

Ko sem že pri tem, ne morem mimo nove bistriške ''pridobitve,'' namreč prenovljene ceste od Placa do Komunale, ki bi jo lahko poimenovali: ''Bistriška pot v prihodnost,'' ker ima toliko namerno postavljenih grbin za upočasnjevanje hitrosti vožnje, da je bolje z avtom ne zapeljati, oz. ''skakljati'' po njej - predvsem ne v temi, če ni to neobhodno potrebno. Našim vrlim občinarjem predlagam, da svoje priznanje, s katerim večkrat ne vejo, kam z njim - za prihodnji občinski praznik podelijo tistemu jasnovidcu, ki je ta projekt potrdil. Izgleda namreč, da mu je bilo dano videti v bistriško prihodnost, kjer verjetno ni več avtov, zato nam je že zdaj postavil ovire, da bi se jih (avtov namreč) postopoma odvadili uporabljati. Pa ne, ker bi bili preveč obremenjujoči za okolje ali naše zdravje, ampak za naše vse bolj plitve žepe.. 

NA DRUGI STRANI

''NA DRUGI STRANI'‘  Tednik Družina,  april 2004

Ravno, ko sem se na ''tiho'' nedeljo (predzadnja nedelja pred Veliko nočjo) zjutraj odpravljal k maši, so na eni od radijskih postaj predvajali popevko s pomenljivim refrenom : ''Na drugi strani,'' ki je pritegnil mojo pozornost zaradi vsebine, ki se je nanašala na vero, prazne obljube, laži in vse ostalo, kar se je pač avtorju zrimalo v glavi na to temo. Sam sebe je seveda samoumevno prištel med prebivalce ''prave strani,'' kjer se bohoti svobodno ustvarjalno življenje brez moralnih predsodkov in prepovedi, medtem, ko verski zamorjenci ''na drugi strani'' osamljeni životarijo, ker so (po njegovem mišljenju seveda) odrezani od toka življenja.

 Kar me je pri tem popevkarskem žlobudranju motilo, je bila pod krinko umetniške svobode skrita nestrpnost, ki si lasti pravico do negativne vrednostne sodbe nad soljudmi zgolj zaradi njihove religiozne naravnanosti. Če se je pisec besedila že lotil angažirane družbene teme, bi lahko našel kaj bolj svežega, kot je preživeta in že stokrat prežvečena tema o delitvi na verne in neverne Slovence, ki se že lep čas delijo le še na bogate in revne. To sta edina dva resnično obstojna bregova pri nas, med katerima je vse večji prepad, a ne po krivdi slovenskih kristjanov (teh je vsak dan več na bregu revnih), ampak po zaslugi oblasti, ki bore malo naredi, da bi se socialne razlike v naši družbi zmanjšale! 

Ker pa moreče teme (vanje spada tudi naraščajoča revščina) niso primerno tržno blago za zabave željne in vsega site poslušalce, se jih zato pisci besedil izogibajo ter se raje držijo varnih ideoloških plotov, za katerimi so ''mi in oni'' v starih že preizkušenih vlogah, ki so jih vajeni igrati. Pričakoval sem, da se bo mlajša generacija otresla ideoloških predsodkov in naredila korak naprej k lastni miselni osamosvojitvi (podiranju tovrstnih plotov znotraj sebe), a žal opažam, da nekateri nadaljuje tradicijo svojih očetov sicer v malo drugačni, a še zmeraj razpoznavni preobleki, ki vidi na drugi strani plotu, ki so si ga sami postavili, same negativne stvari, še preden sploh pogleda čezenj.

 To ni zdrava kritičnost, ampak slabovidnost, ki zavira dialog v naši družbi. Mogoče pa nekaterim sploh ni do njega, ker se dobro počutijo v varnem zavetju svojega plotu. Žal so med njimi tudi mnogi kristjani, ki se še kar naprej navdušujejo nad svojim, iz komunizma pridobljenim kompleksom drugorazrednih državljanov, namesto, da bi  ga presegli. Takšna drža ni zame ne dialoška, niti ''pokončna,'' ampak kvečjemu sključena. Pozabljamo, da moramo biti sol in kvas družbe, v kateri živimo, se pravi nekakšen katalizator njene duhovne ''mikroklime.''  In če je v slovenskem prostoru precej onesnažena, nosimo tudi kristjani del krivde za takšno stanje, posebno, kadar se sklicujemo na ''katoliško večino,'' ki naj bi statistično gledano sestavljala slovensko družbo. Pa je že lep čas ne in s tem se bomo morali sprijazniti, da živimo v sekularizirani družbi. Ko se bomo otresli nezdrave domišljavosti o svoji namišljeni številčni (pre)moči, se bomo bolj pogumno in vedro spoprijemali z resničnostjo in njenimi izzivi. 

Pogled na premski grad in z njega

Pogled na Prem izpod grajskega obzidja

Pogled na grad s Placa

 Pogled z gradu po dolini Velke Vode, desno v ozadju Ilirska Bistrica, levo Šemije

Pogled z gradu proti Snežniku:

čisto spodaj graščina Turn

DAN MLADOSTI

Snežnik,  julij 2006

V drugi polovici maja so se na  televiziji na veliko razgovorili o potrebi ponovne uvedbe nekdanjega '‘dneva mladosti'' za našo mladino, češ da je po  ukinitvi tega praznika preveč potisnjena v ozadje. Se strinjam, da ji je treba omogočiti vstop na sceno, vendar mora vsak mladi rod imeti svojo lastno vizijo prihodnosti, ki ne more sloneti na spominih in željah staršev, ampak lastnih pričakovanjih, ki jih želi uresničiti. Pri tako hitrem spreminjanju sveta, kot smo mu danes priča, skoraj ni več mogoče uporabiti življenjskih izkušenj svojih staršev, zato vlada taka zmeda na vzgojnem področju, da mulci poučujejo starše, kako naj ravnajo z njimi. No, pametne glave so iztuhtale recept, kako bi mladino pritegnili, oziroma vsaj za en dan potisnili v središče dogajanja.
Pri tem so nekaj spregledali in sicer, da je bila ravno mladina tista, ki je sredi osemdesetih let sklenila prekiniti z zlaganim obredjem bratstva in enotnosti, ki je z nekdanjo Jugo vred kmalu zatem razpadlo. No, zdaj naj bi z razbitinami naredili nekaj podobnega, kot so pred leti nekateri zanesenjaki sanjali o nekdanjem Maršalovem ''modrem vlaku,'' ki naj bi ga najprej seveda obnovili in se v nekakšni mirovni misiji prevažali z njim po nekdanjih jugoslovanskih republikah. Ne vem, zakaj na jug, ko pa je naša nova skupna država vendar na zahodno stran in bi bilo za našo razpoznavnost v njej zelo koristno, če bi se recimo s tem cugom prikazali v Bruslju ali pri sosedih na Dunaju, kamor bi se podali na pohod po poteh Martina Krpana in jih spomnili na njegove večne zasluge za obstoj njihovega mesta, ker ga je rešil Brdavsa! Lahko pa bi recimo naši poslanci v evropskem parlamentu vložili pobudo za uvedbo štafete mladosti, ki bi obšla vse članice EU in zaključila pot v državi, ki ji tisto leto predseduje! 

Tako bi imeli že prihodnje leto priložnost priti na svoj račun in svetu pokazati, kaj znamo. Izkušenj na tem področju nam ne manjka, potrebno bi bilo samo malo prirediti in seveda tudi v angleščino prevesti kak nekdanji scenarij predaje štafete na stadionu JLA v Beogradu, pa bi steklo. Prav zanima me, kako bi zvenela v angleščini pesem ''Lepo je v naši domovini biti mlad,'' posebno, odkar so ''odkrili,'' da se po njej plazi nekakšen strah pred nevidno, a povsod navzočo senco cenzure, ki da baje preži izza vsakega vogala na svobodno misleče državljane. 
Čudno, da česa takega nihče od taistih vidcev ni omenjal v času ''obratovanja'' Gotenice in Kočevske reke, o katerih smo šele zdaj, ko se baje ljudje bojijo govoriti, izvedeli vse podrobnosti, o katerih smo pred leti le ugibali, da nista bili plod domišljije, ampak resnična kraja prestajanja kazni za tiste, ki so se tako ali drugače pregrešili zoper nezmotljivost in dobro ime tedanjega družbenega sistema in prispevali določeno število mesecev svobode ter kamnov k njegovi ''trdnosti.'' 
Na srečo nič ne traja večno, še najmanj večnacionalne državne tvorbe, ki razpadejo, ko popustijo zgodovinski vzvodi, ki so jih držali skupaj. Strah pa ostane in izkušeni politiki vedo, da vedno prav pride, če ne zdaj, pa čez desetletja, zato pridno skrbijo, da pri ljudeh ne bi ugasnil  in jih v ta namen preventivno ''cepijo'' s samocenzuro. Novinarjev se je v preteklosti le delno prijelo, pisateljev pa skoraj nič, zato jih je toliko sedelo…Morda bo zvenelo komu noro, ampak takih časov se eni in drugi veselijo, ker če je zaradi besede lahko kdo ob delo ali svobodo, pomeni, da so jo takrat zelo resno jemali, ne pa kot sedaj, ko se zdi, da že po enem dnevu izgubi ne samo sijaj, ampak tudi vsakršno vrednost.

BLEDA LUNA MIRNO PLAVA...

Snežnik, september -neugotovljivega leta objave

Za politike je že od davnine znano, da v svojih javnih nastopih v glavnem govorijo tisto, kar ljudje radi slišijo, zato se ne gre čuditi, da tudi sedanji radi postrežejo svojim volivcem s kako njihovim ušesom všečno izjavo, kot recimo naš predsednik vlade o strogih varčevalnih ukrepih na vseh področjih javne uprave. Nič ni narobe, če želi vlada biti vzornik vsem ostalim, ki se financirajo iz proračunskega denarja, kako je treba v kriznih časih odgovorno ravnati z njim. Se mi pa zdi malo pretirano s strani novinarjev na TV javno spraševati, oziroma že kar zasliševati naše uboge, od govorjenja utrujene poslance, kje bodo potrošili svojo poslansko plačo med parlamentarnimi počitnicami. 
Dosti bolj umestno bi bilo o tem povprašati recimo vodilne kadre podjetij in ustanov v večinski državni lasti, kjer si še vedno ne glede na delovno uspešnost med seboj delijo zgražanja vredne visoke prejemke, o katerih lahko poslanci samo sanjajo. Na to pa verjetno volivci niti ne pomislijo, da obstaja kup večjih požiralcev proračunskega denarja od poslancev, na katere običajno najprej stresejo svojo državljansko nezadovoljstvo, ki si ga po pravici povedano včasih tudi do neke mere zaslužijo, kadar v parlamentarnih razpravah porabijo večino časa za jalovo medsebojno obtoževanje, namesto za argumentirano razpravljanje o temi dnevnega reda. Res pa je treba ob tem pripomniti, da lahko sčasoma pripelje občutek nemoči poslance opozicije do tega, da jim postane čisto vseeno, kaj govorijo, če se njihovi predlogi nikoli niti toliko ne upoštevajo, kot recimo obrobnim družbenim skupinam, ki jim sedanja vlada namenja več posluha, kot pa poslanskim pobudam. 

Samo po sebi ni nič spotakljivega, če se notranja ministrica pojavi na ''paradi ponosa'' (povorka istospôlno usmerjenih), je pa - vsaj zame nekaj narobe z našo zavestjo – če namenijo v večernem TV dnevniku temu obrobnemu dogodku prvo mesto med domačimi novicami dneva. Pustimo stat, če so uredniki iz določenih razlogov potisnili spominsko slovesnost v Kočevskem rogu nekoliko v ozadje, vendar ne bi smeli še tabora Slovencev po svetu, ki se je tudi isti dan (4. julija) odvijal v Dolenjskih toplicah, ker daje državljanu misliti, da so zanje zdomci in izseljenci manj pomembni od marginalnih družbenih skupin, za katere pogosto trobijo, da so ogrožene in da jih je treba zaščititi pred samovoljo ''večine.'' Če nam asimilacija vse bolj požira manjšine in ljudi na tujih tleh, se nam zaradi tega očitno ni treba vznemirjati, ker je to pač neizbežna usoda malih narodov!

Ko že omenjam vsesplošno varčevanje v javnih službah in ustanovah, ne morem mimo našega bistriškega zdravstvenega doma, kjer bi lahko brez kakih dodatnih stroškov marsikateremu bolniku iz drugih krajev prišparali nepotrebne ''ujedce'' in poti v Bistrico, če bi klice na tel. številke ambulant, ki so zaradi dopusta ali odsotnosti zdravnika zaprte in ''gluhe,'' preusmerili na avtomatski odzivnik, kjer bi dobil vse potrebne informacije o tem, do kdaj določena ambulanta ne dela ter kam naj se medtem v primeru potrebe obrne.
 Kako zna biti tedaj stvar čisto po nepotrebnem zamotana, sem izkusil na lastni koži enkrat v prvi polovici junija, ko sem skušal priti do zdravnika, da bi mi pogledal ali je varno pustiti ostanke klopa v nogi, ki sem ga bil kak dan prej nekje staknil ter mu ob poizkusu izdiranja odtrgal glavo. Ker mi sprejemne pisarne naše zdravnice nikakor ni uspelo priklicati (pozneje videl, da je bila zaprta), sem se enkrat po kosilu odpravil osebno v zdravstveni dom in sicer na urgenco, ki bi po moji logiki morala prevzeti primere odsotnega zdravnika, ki ne morejo počakati na naslednje jutro. Tam pa so me le poučili, da sem imel možnost priti dopoldne, ko je ordiniral nadomestni zdravnik naše zdravnice, za katerega pa nisem mogel vedeti, če se mi ni nihče ni odzval na telefon! Svetovali so mi, naj poizkusim srečo v dežurni ambulanti. Ob tem pa se je zaštekala moja domišljija, ki nikakor ni mogla razvozlati, zakaj me ne bi lahko pogledala zdravnica na urgenci, ki je bila v času moje navzočnosti brez dela.
Ne bi polemiziral o ravnanju osebja, ker je bilo verjetno povsem v skladu s pravili, da ne gre za nujen primer, ki bi spadal v njihovo pristojnost. Me pa čudi, kako to, da sta v popoldanskem času delovali dve vzporedni dežurni zdravniški službi, ko bi povsem zadostovala ena. 

Glede na omenjene osebne izkušnje lahko mirno zatrdim, da to prav nič ne vpliva na hitrejšo dostopnost do zdravstvenih uslug, saj sem prišel do njih šele čez dober teden dni na že predhodno naročenem obisku pri osebni zdravnici, na kar sem moral čakati cele tri tedne. Se mi je namreč vse skupaj tako zagravžalo, da sem se na mestu obrnil in jo z urgence pobral naravnost domov. Kot vidite, sem preživel, klop pa medtem ravno prav razpadel, da so lahko tisto, kar je ostalo od njega, spravili ven!

Pripis:
Ko tole dajem v ponovno objavo, naj povem, da so medtem v našem zdravstvenem domu le uvedli avtomatski odzivnik menda po vseh splošnih ambulantah. To sicer ne rešuje vseh naših zagat v zvezi z ''lovljenjem zdravnikov'', je pa vsekakor pomembna pridobitev na poti k njim.

Hrušica

Takšenle pogled se je je včeraj popoldne nudil v okolici

vaškega doma v Hrušici, kjer se je na prostem odvijala prireditev

ob 20. obletnici pevske skupine Hrušiški fantje.

Bilo veliko njihovih glasbenih gostov, še veliko več pa obiskovalcev,

za katere ni samo kmalu zmanjkalo stolic, ampak skoraj tudi prostora.Enako parkirišč za avte.

Med glasbenimi gosti je bil tudi znani in uveljavljeni kantavtor Rudi Bučar, ki je zapel najprej skupaj z otroškim pevskim zborom, zatem pa še s Hrušiškimi fanti zelo uspelo priredbo ljudske pesmi Na oknu deva je slonela. Slednjo sem dal tudi v zvočno podlago na svojo video lepljenko, ki si jo lahko ogledate na spodaj priloženi povezavi.

https://goo.gl/photos/teCnDZQtnMnpLZnDA

ZIDOVI

ZIDOVI            dec. 09

V začetku novembra je poteklo dvajset let od padca zloglasnega berlinskega zidu. Ob tem so naši komentatorji pikro pripomnili, da ponekod v svetu še vedno nastajajo celo nove podobne nasilne fizične ločilne pregrade med narodi, kot recimo med Židi in Palestinci.

 Še več pa jih je ostalo v človeških glavah po razpadu totalitarnih režimov, katere je težje odstraniti, kot betonske zidove. Žal to velja tudi za našo družbo, kjer se po krajšem premoru spet nadaljuje poglabljanje starih ideoloških ločilnih jarkov, ki delijo ljudi na ''naše'' in ''vaše.'' Nekateri ''kopači'' so se tako vživeli v svojo vlogo, da uporabljajo celo nekdanje izraze, kot npr. ''ta beli'' ali ''domobranci'' za ljudi, ki ne morejo imeti nič skupnega z njimi, razen morda v glavah teh pregretežev, katerim kot izgleda primanjkuje sovražnikov, zato si jih pač ustvarjajo, kjer in kolikor se jim zdi potrebno. Do tu bi še nekako šlo to na videz nenevarno besedno ''obstreljevanje,'' če ne bi imeli z njim bridkih zgodovinskih izkušenj, kam nas je pripeljalo med drugo svetovno vojno, da smo se šli poleg boja proti okupatorju spotoma še državljansko vojno, od katere si še vedno nismo povsem moralno opomogli, kakor jo tudi izgleda ne dokončali, sicer bi že dosegli narodno spravo, o kateri pa skoraj ni več slišati..

Pustimo to temo za kdaj drugič in se vrnimo k povojnim razmeram, ki ne verjamem, da bi bile kaj bistveno drugačne (ostali bi vseeno brez lastne države, vojske in političnih svoboščin), čeprav ne bi bilo vmes tragične zablode domobranstva, ki mu je - če hočemo biti resnicoljubni - v veliki meri botroval izključujoč odnos vodstva OF do soodločanja pri njenem vodenju tudi drugače mislečim političnim skupinam, ki jih je z dolomitsko izjavo povsem onemogočil. S tem je bilo formalno tudi konec slovenskega večstrankarskega parlamentarnega sistema v pokrajinah, ki so spadale pod  Kraljevino Jugoslavijo. Primorci pa ga tedaj itak že polni dve desetletji nismo imeli, zato nam ni predstavljal kake izgube. Jo pa je vsekakor nesrečna Koroška, ki podobno kot že njene predhodnice ob Maistrovih bojih za severno mejo - tudi Titove Jugoslavije očitno ni kaj dosti zanimalo slovensko narodno ozemlje onstran Karavank, sicer ne bi na mirovni konferenci ponovno pristala na isto staro krivično mejno črto, ki poteka po tem naravnem zidu in nas ne ločuje samo od Avstrijcev, ampak in predvsem od svojih rojakov. Tem pa ne glede na vladajočo stranko, ves čas vztrajno kratijo nacionalne pravice.

Ko že omenjam pravice, me je zelo osupnil podatek, ki sem ga zasledil v TV dokumentarni oddaji o slovenskih medvojnih izgnancih; da je namreč naša povojna oblast priznala (vsaj tako sem razumel, da je to naredila) status žrtve okupatorjevega nasilja le tistim nekaj tisočem, ki so bili deportirani v Srbijo, prezrla pa ostale, ki jih je bilo približno petkrat toliko (nad 40 000) razseljenih po nemškem Reichu. Kot je razvidno iz pričevanj teh preživelih pregnancev, se konfinacija posebno otrokom ni kaj bistveno razlikovala od koncentracijskih taborišč, razen da jih ni živelo toliko na enem kupu – ker so bili enako brez vsakih svoboščin, kot tudi normalnega otroštva. Ko so se pregnanci po vojni vrnili na svoje požgane in izropane domove, jih je čakalo novo razočaranje, saj so si jih morali sami obnavljati. 
Tudi matere padlih borcev in talcev je niso bolje odnesle, ker se dobro spomnim, da je moja stara mama dolga leta dobivala za svojega - v prvi prekomorski brigadi na Korčuli padlega sina - mesečno ''preživnino'' v znesku bednih 1200 din, kar bi danes v najboljšem primeru zneslo tam okoli 20 €. To je bila tedanja uradno odmerjena cena človeškega življenja, zato se ni čuditi, da si bil lahko hitro obenj celo po vojni - in to ne glede na to, če si bil med njo na ''pravi'' strani - če si samo na glas podvomil o njenemu ''pravičnem'' ravnanju.

Če potegnemo črto pod vse omenjene stvari, potem pridemo do zaključka, da svoboda in sožitje nista nekaj, kar nastane in raste v družbi ali med sosedi samo od sebe, ampak ju je treba nenehno potrpežljivo graditi in negovati, sicer razpadeta, kot sta ves čas po vojni zelo opevana jugo-bratstvo in enotnost ob prvi priložnosti, ki se je ponudila, prešla v medsebojno ''bratsko'' klanje.

 Predvsem v kriznih časih je razmeroma lahko zrevoltirati ljudi in jih spraviti na cesto, težje pa jim je zagotoviti varno prihodnost. Kričači jim je prav zagotovo ne bodo. Jih pa ne gre podcenjevati, kot je Churchill Hitlerja in Mussolinija v začetku njunega delovanja, češ, da nimata ta poulična kričača nobene resne možnosti priti na oblast, a se je temeljito uštel v svoji presoji, ki je zelo drago stala evropske narode, saj so do padca berlinskega zidu čutili in nosili posledice predvojne lahkomiselnosti svojih političnih voditeljev, ki so mirno opazovali priprave na njun uničevalski pohod. Churchill je po vsem tem naivno nasedel še Stalinovim zagotovilom, da bo spoštoval pravice Poljakov in ostalih - z njegove strani ''osvobojenih'' narodov ter jim omogočil svobodne volitve - kar seveda ni niti v sanjah nameraval, ampak je nepredušno zaprl meje svojega po vojni precej povečanega imperija z ''železno zaveso'' in za nameček dal postaviti še berlinski zid.

Upam, da se je Evropa kaj naučila iz te več kot pet desetletij trajajoče zgodovinske lekcije, da v bodoče ne bo ničesar več prepuščala naključju, ampak pravočasno preprečila razvoj kriznih žarišč, ki bi lahko prerasla v splošno epidemijo, za katero niti pri gripi niso prepričani, če jo lahko s cepivom uspešno obvladajo, kaj šele družbene razmere, če bi te enkrat ušle iz nadzora.

HOTELI MAMA

Snežnik - julij?

Ravno pred mednarodnim dnevom družine (bil 15. maja), so se v eni TV- oddaji lotili obravnavanja aktualne problematike sodobne slovenske družine in sicer tako imenovanega ''hotela mama,'' ki se ga poslužuje vse več mladih ljudi (tudi punce), neredko še po tridesetem letu starosti. Razpravljavci so bili skoraj enotnega mnenja, da tovrstna potuha s strani staršev ni dobra popotnica za uspešen start njihovih otrok v samostojno življenje, ker s tem zapravljajo v prazno svoja najbolj ustvarjalna leta. Tej ugotovitvi ni mogoče oporekati, ker še kako drži, da človeku zmanjkuje tako energije, kot tudi časa, da bi uspel postoriti vse, kar je potrebno za ustvarjanje lastne družine in doma, če z obojim zamuja morda za celo desetletje. 
Razlogov za zavlačevanje je veliko. Med njimi je prav gotovo tudi ležernost mlade generacije. Ker vedo, da se jim ni treba boriti za svoj obstoj, se jim razumljivo nikamor ne mudi. Kar se pa tiče ''hotela mama,'' ki jim nudi razen zabave vse, kar potrebujejo za sprotno preživetje, pa ne bi tako dramatiziral, kot so nekateri razpravljavci v omenjeno oddaji, saj zgodovinske, kakor tudi sedanje izkušnje z globalno gospodarsko in podnebno krizo učijo, da blaginja ni nekaj samoumevnega, kaj šele trajnega, ampak se lahko na lepem konča, ne da bi vedeli, kako in zakaj. Podobno recimo lahko podjeten in ustvarjalen mlad človek zaradi propada podjetja istočasno pristane na cesti kot njegov vrstnik, ki se je izogibal dela. Je pa v nadaljevanju bistvena razlika med njima, ker se bo prvi takoj lotil sam poiskati izhod iz svojih težav, medtem, ko jih bo drugi prelagal na starše, če jih seveda še ima, sicer na ''veliko mamo'' državo, ki da ''mora'' poskrbeti zanj. 

Vprašanje je, koliko takih ''otrok'' in kako dolgo jih zmore obdržati v svojem vse bolj obleganem hotelu (socialni transferji), ne da bi ogrozila prihodnost svoje širše družine? Na to ni odgovora, ker operiramo z matematično neznanko, v kateri ne moremo predvideti obsega, kaj šele izračunati trajanja dobe recesije, za katero nekateri strategi trdijo, da se umirja, drugi, da še nismo na dnu. Kjerkoli že smo, je zlata doba takšnih ali drugačnih ''mama hotelov'' nepreklicno v zatonu, ker bo slej ko prej kriza obšla prav vse sloje prebivalstva in s tem bistveno vplivala na zgodnejši odhod otrok od doma, ker jim enostavno ne bo več zmožen nuditi ''podaljšane oskrbe.''

Kako je z njo v domu za starostnike, pa smo lahko videli v enem od junijskih TV Tednikov, kjer so povedali, koliko ''mama hotelskih'' uslug so od države deležni varovanci domov po sedanjem zakonu o zdravstvenem varstvu. Ta (zdravstvena zavarovalnica) krije stroške za eno plenico na dan ter eno kopanje na mesec…In čeprav bi svojci sami priskrbeli dodatno plenico na dan za svojega sorodnika, ki leži v domu, mu je ne bi imel tam kdo zamenjati, ker ima negovalka statistično merjeno, na razpolago le kakih sedem do deset minut časa za posameznega bolnika, kar je manj od sobarice v hotelu, ki pospravlja postelje in sobo za gosti! In to zato, ker bi sicer bil mesečni prispevek za dom znatno višji, kot je, če bi zaposlili dodatne negovalke, kar pa večina varovancev z nizkimi pokojninami ne bi mogla plačati. Matematika je tu neizprosna, tako kot okoliščine, ki človeka privedejo v dom. Nekateri bi zlahka ostali vsaj še nekaj časa v domači oskrbi, če bi se svojci malo bolj potrudili. Prostora v povprečni slovenski hiši je po statističnih podatkih več kot dovolj, saj so skoraj vse občutno prevelike za sedanje uporabnike, zato ne bi bilo treba nikogar iz njih izrivati, da bi mu naredil prostor. Pri negi bi prav lahko sodelovali tudi otroci, oziroma vnuki, kar bi jim gotovo zbistrilo predstave in vpogled v življenje, da ni samo zabava, ampak lahko tudi breme, kadar ne more človek več sam skrbeti zase. Tedaj so dolžni prvi priskočiti na pomoč najbližji in šele nato institucije.

Četrta božja zapoved v ekumenskem prevodu Svetega pisma zveni takole: Spoštuj (dobesedno: slávi) očeta in mater, da se podaljšajo tvoji dnevi na zemlji…kar lahko razumemo kot zagotovilo spokojnega preživljanja ''podaljška'' našega življenja v zameno za skrb za svoje obnemogle starše.

Dom za ostarele torej ne sme postati splošno ''odlagališče'' starostnikov, ampak zasilni izhod iz težav, ko jih ne zmoremo več obvladovati.

Morda pa kriza ne bo prevetrila samo naših družinskih proračunov, ampak tudi našo zavest, da bomo začeli drugače razmišljati in tudi ravnati. Predvsem pa, da ne bomo odnehali že ob prvi oviri, ki se nam postavi na pot. Z malo volje in truda se da marsikaj premostiti, kar se nam je zdelo nemogoče. Samo spoprijeti se je treba s težavo in obenem verjeti, da smo jo sposobni obvladati, pa uspeh ne bo izostal! Vredno je poizkusiti.